V družbi na splošno nekako obstajata dva različna pogleda na navidezno isto resničnost. Verujoči imamo občutek, da religija sicer res sodi v naše osebno življenje, vendar se vseeno čutimo poklicane, da o njej govorimo tudi v javnosti. Tam se srečujemo z neverujočimi, ki nas po večini za naša prepričanja ne sodijo, hkrati pa vendarle mnogi menijo, da je religija, če že ne nekaj odvečnega, pa zagotovo zastarelega.

Družbeni in strokovni kontekst

Slovenski družbeni kontekst je specifičen po tem, kako se z religijo lahko strokovno ukvarjamo. V osnovi obstajata dva tabora, ki drug drugega sicer spoštujeta, pa vendar delujeta precej ločeno. Prvi tabor je teološki, ki razvija predvsem krščansko pojmovanje človekove religioznosti. Drugi tabor pa je religiološki, ki se posveča bolj družboslovnemu ali sociološkemu pogledu na religijo. Oba imata določene razloge za svojo metodo preučevanja, hkrati pa velja prepričanje, da govorita o načeloma različnih vidikih. 

Kot rečeno, sodelovanje na načelni ravni sicer obstaja, praktično gledano pa tvornega sobivanja med njima ni. Perspektiva za prihodnost je bolj ali manj obsojena na obstoječe stanje. Razen, če ne poskušamo najti novih poti srečevanja.

Verujoči imamo občutek, da religija sicer res sodi v naše osebno življenje, vendar se vseeno čutimo poklicane, da o njej govorimo tudi v javnosti.

 Osebno srečanje

Pred slabim letom sem v roke dobil knjigo z naslovom Religija in šola. Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli. Avtorja sta prof. dr. Aleš Črnič in raziskovalka dr. Anja Pogačnik. Knjigo sem z zanimanjem prebral, si o njej ustvaril mnenje in že je kazalo, da bo pri tem ostalo. Potem pa sem se opogumil in pisal gospodu Črniču ter mu izrazil nekatera svoja vprašanja in komentarje o knjigi. Iz tega se je na njegovo pobudo rodilo najino prvo srečanje v živo. Srečanje je bilo zame v prvi vrsti priložnost, da obudim svoje teoretsko zanimanje za področje religije in posredujem svojo nekajletno izkušnjo s poučevanjem predmeta vera in kultura na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani.

Srečanje je bilo zame v prvi vrsti priložnost, da obudim svoje teoretsko zanimanje za področje religije.

Z Alešem (sedaj se že tikava) sva imela zelo prijeten in ploden pogovor. Hitro sva ugotovila, da govoriva o zelo podobnih stvareh in da naju zanimajo vprašanja, na katera sicer različno odgovarjava, pa vendar v odgovorih drug drugega najdeva priložnost za nova spoznanja in predvsem za preseganje ozkih okvirov najine različnosti. Na tem prvem srečanju sva sklenila, da ga morava še kdaj ponoviti, hkrati pa morda tudi nadgraditi v smislu kakšnega skupnega projekta. 

Prva resna priložnost se je ponudila marca letos. Aleš me je povabil, da pridem na obisk k skupini njegovih študentov pri predmetu Religije in kulture v 21. stoletju. Z veseljem sem sprejel povabilo in komaj čakal, da bova lahko najin pogovor o religiji prenesla tudi na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani.

Pogovor pred študenti in z njimi

Z Alešem sva se odločila, da na neki način uprizoriva izmenjavo mnenj med nama. Najprej sem bil na vrsti sam s kratkim uvodom. V njem sem najprej izrazil hvaležnost za povabilo, ki zame pomeni predvsem spodbudo za lastni ponovni premislek o pomenu religije za človeka. Nato sem poudaril tri vidike: prvič, da moramo religijo tudi danes vzeti resno, ne glede na večinsko prepričanje, da je nekaj odvečnega; drugič, da 21. stoletje in njegove specifike terjajo nov premislek tudi z vidika tradicionalnih religiji; tretjič, da moramo upoštevati radikalno raznolikost religij. Nato sem se posvetil prav tako trem iztočnicam.

Najprej me je zanimalo vprašanje, kaj lahko o religiji pove filozofija. Ta se loči tako od teologije kot od religiologije. V čem je torej njena posebnost? Klasično gledano predvsem v poskusu podajanja racionalnih razlogov, s katerimi bi podali splošne definicije religije. Ob tem pa filozofija religije ostane neodvisna od določenega razodetja, čeprav gre tudi po sledeh njegove notranje logike. S tem postane religiozna filozofija. Za drugo iztočnico sem si izbral kritiko religije, kot izhaja iz same teologije. Pri tem mi je bila v pomoč razlaga Karla Bartha, velikega švicarskega protestantskega teologa, ki loči vero in religijo. Prva je človekov odgovor na božje razodetje, druga pa človekov poskus, kako si božje tako ali drugače prisvojiti. Človeška religija je torej v tem smislu utemeljena na napačnem zaupanju vase. Človek hoče sam od sebe določati, kdo in kaj Bog je. Zato se mi je zdelo nujno, da se podrobneje posvetim še pojmu vere. Pri tem mi je pomagal drugi mislec, in sicer karmeličanski pater Thomas Merton, katerega misli sem si izposodil iz njegove knjižice Luč nevidne Resnice. Tam Merton med drugim o veri zapiše: »Verovati predvsem pomeni odpreti notranje oko, oko srca, da ga napolni navzočnost božje svetlobe.« Vera je za razliko od religije utemeljena na človekovi izkušnji božjega, ki presega zmožnost njegovega razumevanja. Je zaupanje Bogu, da je v njem izvir resnice za naše življenje.

Na ta moja izvajanja je sledil kratek Alešev odziv. V njem je izrazil veliko hvaležnost in naklonjenost temu, da lahko k religiji pristopamo sicer raznoliko, a z jasnim namenom srečevanja, poslušanja in učenja od drugega. S to spodbudo se je obrnil tudi na študente in jih povabil k vprašanjem in komentarjem. Sledili so prav tako raznoliki odzivi, vsem pa je bila skupna želja, da bi še kdaj v prihodnje tako odprto in neobremenjeno z našimi lastnimi predsodki, družbenimi konteksti ali pa nenazadnje s strokovnimi omejenostmi, spregovorili o področju religije.

Raznolikost v osebnem srečanju

Z Alešem sva na konkretnem primeru srečanja pokazala in dokazala, da je tudi v Sloveniji mogoč pogovor med tistimi, ki izhajajo iz razsvetljenske ideje o sekularni družbi, ki je zavezana pravici do religijske svobode, in tistimi, ki pripadamo eni izmed klasični religioznih tradicij, kot je krščanstvo. Na koncu tega prispevka se mi zdi pomembno poudariti, da je šlo predvsem za poročilo o osebnem srečanju. Pri tem se je zgodilo dvoje. Raznolikost med sogovorniki je bila ves čas ohranjena in spoštovana. Hkrati pa se je iz tega rodila tudi odprtost za poslušanje drugih, ki nam posredujejo svoje lastne razmisleke in občutja o religiji. Na koncu mi osebno ostaja predvsem hvaležnost za izkušnjo tega naklonjenega poslušanja!

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (02/2023).