Ob prihodu v São Paulo se je naša druščina razdelila na dva dela. Tri smo odšle v Aparecido, ostale tri pa v drugo smer, še naprej od São Paula. Celoten festival poteka v treh fazah, me bomo prisostvovale v prvih dveh. V sklopu prve faze, so se po različnih krajih Brazilije odvijale mnoge delavnice, prostovoljna dela in drugi dobrodelni dogodki, ki jih je izvajalo 26 organizacij. Sodelovalo je 400 mladih različnih narodnosti in kultur. S sodelovanjem pri projektu, smo vsi skupaj, z veliko volje in hrepenenjem sledili ter se trudili živeti po glavnem geslu letošnjega Genfesta, ki se glasi JUNTOS PARA CUIDAR (together to care). Prevod po naše bi se lahko slišal kot “skupaj skrbeti”, torej imeti skrb in željo po spremembah, delati dobra dela ter na vsakem koraku, kjerkoli že smo pokazati da nam je mar.

FOTO: Rebeka Krt 

Katja, Sara in jaz smo bile v Aparecidi na delavnici glasbene skupine Gen Verde, kjer smo se pripravljali na koncert, ki se bo odvil kot del druge faze, torej na osrednjem in glavnem dogodku Genfesta.

Sedaj po enem tednu, torej po koncu prve faze, smo zgradili čudovito vzdušje in ozračje, ki ga preplavljajo razumevanje, skrb in prizadevanje za življenje v sožitju. Med  seboj smo si namreč zelo  različni, vendar ravno s tem drug drugemu pomagamo, da rastemo, se sprejemamo in gradimo mostove miru. Besede, ki so se me še posebej dotaknile in so bile izrečene iz ust ene izmed naših vrstnic in udeleženk, pravijo, da naš skupni jezik ni angleščina ali katerikoli človeški, pač pa je jezik ljubezni, ki nas ga uči Bog. Tako smo se skupaj trudili živeti v jeziku ljubezni ter ob tem vsak na svoj način skrbeli, da darujemo svoj del, s svojo pomočjo, sodelovanjem in skrbjo. 

Namen izkušnje, ki jo sedaj živimo tu, z našimi vrstniki iz celega sveta ter na različnih delavnicah in deloviščih, je predvsem ta, da glavne komponente, kot so edinost, ljubezen, dobrodušnost, dobronamernost, vnesemo tudi v svoje življenje. Da  jih ne živimo le tu, kjer se zanje trudimo vsi in je to naš skupni cilj, pač pa jih osmislimo in udejanimo tudi doma, v kraju kjer živimo, družbi kjer se nahajamo in različnih okoljih, ki so del našega vsakdana. S svojim zgledom pa povabimo tudi druge, da se odločijo za pot  bratstva, sprave in jezik ljubezni. 

FOTO: Rebeka Krt 

V prvih dveh dneh našega bivanja v Aparecidi, smo poleg delavnic obiskale tudi dve izmed  mnogih kmetij, katerim pravijo fazende. Fazeda de Esperanza, torej Kmetija upanja, je kot nekakšno gibanje, podobno gibanju fokolarov, pravzaprav se je razvilo iz njegovih korenin. Na teh kmetijah živijo skupnosti, ki jih sestavljajo ljudje iz različnih okolij, različnih starosti, prepričanj in narodnosti, ki so v preteklosti imeli stik z raznimi vrstami zasvojenosti, odvisnosti in kriminalom.  

Na kmetijah se vsak dan trudijo živeti po treh glavnih nazorih, ki so lahko tudi nam v velik zgled. Prvi nas kliče k temu, da živimo vero, torej molitev in resnično povezanost z Bogom. Druga pomembnejša vrednota na fazendah je delo, bodisi dobra dela, pomoč drugim, razna opravila, služba, torej vse kar zaobjema beseda delo. Ter tretja komponenta, ki je mnogokrat ena izmed težjih in od nas zahteva največ ponižnosti in osebnega napora, je skupnost, življenje v skupnosti in bratstvu. Skupnost predstavljamo vsi mi, kar pomeni da vsak izmed nas s svojo prisotnostjo vanjo prinaša svoj delček, ki je neponovljiv, enkraten in svojevrsten. Pestrost in diverziteta, ki ju ustvarjamo skupaj sta mogokrat velika izziva, saj lahko predstavljata povod za številne konflikte in nesoglasja. Ko pa to uspemo preseči ter drugega sprejmemo odprtih rok in s spoštovanjem, med nami zares lahko zavlada edinost. 

FOTO: Rebeka Krt 

Preko teh treh komponent (vsakdanja molitev, delo in življenje v skupnosti) se njihova življenja vidno spremenijo, svoje staro življenje pustijo za seboj ter skupaj z Bogom stopijo naproti novemu, upanja polnim življenjem, ki prinaša svobodo in polnost. 

V želji, da vtise in naše izkušnje ponesemo tudi med druge ter jih podelimo, predvsem pa da postanejo del našega vsakdana, smo hvaležne za vsak doživet trenutek. Vesele smo, da smo se odločile da doživimo to izkušnjo, ki nam je dala ogromno odkritij, spoznanj in neprecenljivih trenutkov. Biti del večje skupnosti, ki presega državne in tudi celinske meje, ter nas povezuje v eno samo je bil pravi blagoslov. Čutiti utrip mladih, živeti z njimi pa prava spodbuda in odskočna deska, da to pot nadaljujemo naprej ter se vedno znova in znova trudimo za lepši in pravičnejši svet.