V soboto, 6. aprila, je bilo v Mirni Peči peto letno srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.

Srečanje se je po maši nadaljevalo v učilnici župnišča s kulturnim programom.

Najprej je bila v župnijski cerkvi sv. Kancijana in tovarišev mučencev maša, ki jo je daroval škof Andrej Glavan.

Dejal je, da je bolnik prikrajšan za marsikaj. Zlasti je težko, če nima ob sebi ljubečih in razumevajočih ljudi, ki bi mu pomagali in lajšali stiske. Občutek zapostavljenosti in odvečnosti je gotovo hujši, kot druge težave.

Spomnil je, da ne moremo vsi delati velikih stvari, lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo. »Nič ni majhno, kar je narejeno iz ljubezni. Skušajmo biti dar drug drugemu, dar na različne načine, tudi z majhnimi stvarmi, tudi s skromnimi besedami, z dobrotljivim pogledom.«

Prepeval je otroški pevski zbor.

Velik zaklad, ki ga ne smemo pustiti propadanju

Srečanje se je nadaljevalo v učilnici župnišča s kulturnim programom, v katerem so sodelovale ljudske pevke Čebelice.

Duhovni asistent Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Borut Pohar je predaval o bolniku kot misijonarju.


Somaševalci

Vprašal se je zakaj je tako pomembno da so bolniki in invalidi misijonarji. »Ljudje imamo veliko zakladnico znanja, ki izhaja iz naše izkušnje sveta. Imamo izkušnjo ljubezni, izkušnjo veselja, prijateljstva, napora, da tudi izkušnjo vere in trpljenja.

Pri teh izkušnjah pridemo do določenih spoznanj, ki spremenijo naš pogled na svet, naše življenje in vero. Čeprav to niso znanstvene ugotovitve, imajo kljub temu neprecenljivo vrednost, saj lahko z njimi bolniki in invalidi pomagajo svojim sotrpinom.

Žal pa se neprestano dogaja, da gre to dragoceno in težko pridobljeno znanje v grob. Zato je treba nenehno spodbujati, da bi svoja pričevanja zapisovali, objavljali in razširjali.

Komentarji, ki jih imajo bolniki in invalidi o Svetem pismu, prazniku, veri, Cerkvi, življenju, so narejeni iz edinstvene perspektive, ki je drugim ljudem nedostopna. Gre za velik zaklad, ki ga ne smemo pustiti propadanju.«

Vstani in hodi!

Dejal je, da je naša misijonska poklicanost v tem, da v svojem okolju odpuščamo: Bogu in ljudem.


Mašo je daroval škof Andrej Glavan.

Druga naloga pa je, da oznanjamo veselo novico o trpljenju: trpljenje (bolezen in druge tegobe) ima smisel, saj nekomu s tem pomagam, da se bo odrešil. Oznanja ti veselje, ki smo ga dobili pri spravi z Bogom in ljudmi.

Jezus daje dostojanstvo malemu človeku in mu daje nalogo, da oznanja evangelij. Zato je geslo Bratstva: »Vstani in hodi!« Lahko bi dodali še tretjo besedo: »In oznanjaj velika Božja dela, ki jih je Bog storil v tvojem življenju!« To pa je naloga vsakega kristjana, tudi če je bolnik ali invalid.

Misijonarke in misijonarji smo lahko vsi

Povzel je misli Nives Fabčič, ki je v 6. številki Prijatelja iz leta 2018 takole zapisala o svojem pogledu na oznanjevanje: »Imam srečo in veliko milost, da v domači Župniji sv. Martina v Sežani že deveto leto zapored, enkrat mesečno, z električnim vozičkom obiskujem našo majhno, a prikupno misijonsko skupino. Vodi jo domači župnik Aleksander Skapin, nekdanji misijonar na Slonokoščeni obali.

Na začetku sem se spraševala, kot se sprašujem pred vsem, kar mi je nepoznano: Le kako naj bom misijonarka, jaz, ki sem invalidka? Še danes, po toliko letih nabiranja znanja o poslanstvu misijonov, mi po glavi rojijo vprašanja: Kako?, Kaj?

O bolniku kot misijonarju je predaval Borut Pohar.

Vendar nam g. župnik vedno znova, mirno in preudarno na srce polaga misel: misijonarke in misijonarji smo lahko vsi, povsod tam, kjer živimo. Tudi bolniki in invalidi. Kako?

Z molitvijo in darovanjem trpljenja za spreobrnjenje grešnikov. Saj vendar apostol Pavel pravi: 'Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.' (Kol 1,24).«

Več v priponki.

Mirna Peč, srečanje Krščanskega bratstva bolnikov, Borut Pohar.doc

Fotografije: Ivo Žajdela