Zgodnje jesenske večere sem preživljala ob branju zame izjemnega romana Valérie Perrin Sveža voda za rože. Govori o Violette, ki jo življenje po številnih padcih in preizkušnjah pripelje v majhen francoski kraj, kjer postane čuvajka pokopališča. Pomoč pri pogrebih, vsakodnevno odpiranje in zapiranje pokopaliških vrat, urejanje grobov in druga večkrat nevidna opravila na svetem kraju so del njenega vsakdana.

V hišici na obrobju pokopališča večkrat sprejme obiskovalce, ki ji ob skodelici čaja zaupajo svoje tegobe, bolečine in spomine, ki jih vežejo s pokojnimi. Violette, ki večino svojih »sosedov« pravzaprav spozna, ko sklenejo življenjsko pot, si med drugim v poseben zvezek zapisuje vse o dnevu, ko so bili pokopani. Zaveda se namreč: »Obstaja nekaj močnejšega od smrti: spomin na odsotne v spominu živih.« Poudarja, da človek živi naprej v spominih, hkrati pa so nam lahko lepi spomini na ljubljeno osebo v uteho vse do trenutka, ko se bomo z bližnjimi srečali v večne...