Praznik je in znova pridejo bratje in sestra s svojimi družinami. Zadnji trenutki pred snidenjem sem poln mešanih občutkov: pričakovanje, veselje in razočaranje, ker ne bodo prišli vsi. Rečem si: to pot zadnjikrat. A me to mine že ob prvem pozdravu, prvem objemu … Samo, da so tu. Če zaradi slabih občutij ne bi več pripravljal srečanja, bi svoje znova povabil zaradi tistega dobrega, zaradi hvaležnosti do Boga, da so del mene in jaz del njih, da se znova povežemo z očetom in materjo, ki nas spremljata v nebesih, in da zalijemo naše korenine ter vanje vpletemo novi rod.

Naše druženje poživi mojo molitev za vas. Hvaležnost, da vas imam, je globlja, želja po vaši sreči močnejša, veselje, da ste, bolj pristno. Tudi za tistega, ki se ni odzval vabilu, ker vem, da ima za to svoje razloge, bolj goreče molim. Molitev je že postajala površna, a po srečanju, potem ko odidete, ko živite vsak svoje življenje, iz vsega srca na vas kličem Božji blagoslov.

Posebej praznično je ob...