Na svečnico tudi najvztrajnejši pospravijo jaslice, ob katerih so se vse od božiča radi ustavljali in podoživljali bližino Boga, ki se sklanja v krhkost in nemoč našega vsakdanjika. 

Vedno znova me prijetno preseneča, ko vidim, kako imajo po hišah na več mestih postavljene jaslice. Ostaja hvaležnost za srečanja, dotike konkretne bližine in za gotovost, da je Gospod z nami sredi življenja, takega, kot je.

Urnik službenih in drugih obveznosti narekuje ritem življenja, večkrat pa tudi onemogoči načrtovana srečanja z družinskimi člani, prijatelji in Gospodom. Če nas srečanja osrečujejo in izpolnjujejo, nas pomanjkanje srečanj zapira vase in prazni. 

To na poseben način doživljamo v času epidemije, ko so tolikokrat onemogočena srečanja v živo. Gospod je edini, ki potrpežljivo čaka in ne odpove osebnega stika, kadarkoli se iztrgamo iz tempa življenja in si vzamemo čas zanj. 

Pa ne le to, kako je velikodušen! Prinaša resnično srečo in veselje, pa naj bomo v še tako težki situaciji. 

Tiho srečanje v cerkvi ali kapeli, pred Najsvetejšim ali ob Božji besedi nam omogoča, da živimo posvečenost sredi življenja. Tako se v večjem miru lotevamo nerešenih nalog, lovimo termine in postajamo pretočni za resnično veselje. 

Kakšna sreča ne le za tiste, ki jih srečujemo, ampak tudi za nas, ko lahko na druge gledamo z Božjim pogledom, ostajamo v miru, čeprav je še toliko vsega za narediti sredi nenehnih pritiskov.

Če že v vsakdanjih obveznostih opažamo spremembo, to toliko bolj velja za vse, ki so se odločili za Bogu posvečeno življenje. »Redovniki in redovnice so poklicani biti predvsem možje in žene srečanja,« je poudaril papež Frančišek na svečnico leta 2016 ob zaključku leta posvečenega življenja. 

»Poklic se namreč ne začne z našim načrtovanjem za mizo, ampak z Gospodovo milostjo, ki nas doseže po srečanju, ki spremeni življenje.« Ko nekdo zares sreča Jezusa, ga srečanje zaznamuje in mu omogoči, da zaživi novo življenje. »Kdor živi to srečanje, postane pričevalec in omogoči srečanje za druge.«

Bogu posvečeni ob rednih srečevanjih z Gospodom tako postanejo pretočni za veselje in upanje, ki ga posredujejo ljudem današnjega časa in so s svojim zgledom kot svetilniki, saj kažejo smer poti, ki vodi do končnega cilja. 

Velika in pomembna naloga tudi za starejše redovnike. Ko srečamo redovnike, ki živijo iz vsakdanjih srečevanj z Gospodom, nas prevzame njihova pristnost, svoboda in žar, ki sije iz njihovih oči, čeprav je telo večkrat že oslabljeno, v vseh, ki imajo priložnost, da jih srečajo v živo, pa prebujajo hrepenenje, da bi tudi sami živeli svetost. 

S svojim zgledom pa spodbujajo tudi mlajše sobrate in sosestre. »Hvaležna sem za tolike, ki so mi pomagali in mi bili za zgled,« je po 50-ih letih posvečenega življenja z iskro v očeh povedala s. Agata Ulaga. »Ob nekaterih sem se brusila, spet drugi so se brusili ob meni. Od vsakega se lahko nekaj naučiš. Vpenjanje v odnose z Bogom in med seboj, z mlajšimi ali starejšimi, je nekaj lepega.«

Na poti za Gospodom potrebujemo drug drugega. Mlajši potrebujejo svetle zglede in modrost starejših, starejši radoživost in nebogljenost mladih.

Ljudje v svetu potrebujejo posvečene, da jih spremljajo z molitvijo in svojim zgledom posvečenega življenja nezavedno prebujajo hrepenenje po svetosti sredi viharjev življenja. Pa tudi posvečeni potrebujejo srečevanja z ljudmi v svetu, ki jih v srečevanju bogatijo. 

Vedno znova je izziv živeti edinost v različnosti, ko pa je središče naših srečevanj Gospod, nas osrečuje in povezuje v eno on, ki je pot, resnica in življenje, posvečenje pa se širi in daje okus življenju.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (5/2022).