Bila je preprosta in skromna kmečka žena, ena njenih najbolj prepoznavnih odlik je bila gostoljubnost. Kljub obilici dela si je za človeka, ki ga je zaneslo na njihovo dvorišče, vedno vzela čas, z njim pokramljala, mu skuhala kavo in postregla z domačimi piškoti. Nedeljske goste je čakalo sveže pecivo. Kdor se je na vratih pojavil ob času kosila, ga je povabila, naj prisede in postregla še njemu. Njen lonec je bil marsikdaj kot »pet hlebov in dve ribi«. Tisto malo, kar je imela, je rada delila z drugimi.

Najbolj je zažarela, ko so v goste prihajali sorodniki in prijatelji iz tujine. Vsakemu je našla ležišče in izkazala dobrodošlico. Niti besede tujega jezika ni znala, pa se je z vsemi vse pomenila. Topla beseda, prijazen pogled, nasmejan gostitelj in še nekaj zamahov z rokami premagajo vse jezikovne bariere.

»Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali.« (Heb 13,2) S tem načelom je živela največ...