Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33b–37)

Resnica je neugnana gospa, se vam ne zdi? Kakor ptica, ki ji lahko le sledimo in je nikdar ne moremo ujeti. Táko je naše življenje, oprezati za njo, pazljivo poslušati, da bi jo bogve kje odkrili, tudi gledati nam jo je morda dano za trenutek, jo zaslutiti, ji nato slediti, ujeti pa je ne bomo mogli. Vedno bomo ostali nekje za njo. 

Zato je naše življenje vedno pot, nastajanje.

In Jezus je morda zato kot ptica, kot resnica se izmika, ne da se ga ujeti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36), pravi vedno, kadar ga hočemo imeti v oblasti, kadar si ga hočemo prikrojiti po svoje, kakor Pilat, pred katerim stoji na zagovoru. Jezus pa je izmuzljiv: »Ti praviš, da sem kralj« (Jn 18,37). On pa je nekdo drug.

Kralj svobode

Zvest samemu sebi in temu, kar mu žari v prsih! Oh, Jezus, koliko laže bi prišel skozi življenje, koliko laže bi ljudem zavladal, če ne bi bil tako zelo zahteven in kompliciran. 

Ne težak v pravilih, temveč v svobodi, ki si jo pustil človeku, da te išče, da v množici razpoznava tvoj obraz, tako da posluša tvoj edini »zakonik«, ki si ga pustil za sabo, vest, notranji glas, notranji imperativ, ki se – kakor ti – ne uklanja nobeni ideji in nobenemu sistemu, samo resnici. 

Kakšna nemogoča naloga!

Mnogi zato prisežejo drugim bogovom, lažjim »kraljem«, enostavnejšim, bi rekel, takim, kot je bil Pilat, sistemu, ideji, splošnemu mišljenju, ki ukazuje jasno in nedvoumno, nič kaj pesniško, kakršen je Jezus z evangelijem, nič kaj filozofsko, da bi kot Jezus dal ljudem razmišljati. 

Pred kraljem, ki samo reče in ubogaš; pri katerem je človek njegov služabnik, suženj, vojak; pred kraljem, pri katerem v življenju mirno spiš in varno prideš na drugo stran brvi, če se ne upiraš, če ne razmišljaš, če samo ubogaš in se bojuješ za tega kralja. 

»Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36).

Kralj vesti

Njegovo kraljestvo je drugačno. »Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18,37). 

Njegovo kraljestvo ima svoje ozemlje znotraj človeškega srca, tam se mora človek bojevati z lažmi, ki jih človeku ponuja udobje, z lažjimi potmi, egoizmom, strahom, dvomi, z lastno svobodo. In potem pride do resnice, v tem notranjem boju za Kralja.

»Svoboda torej ni v absolutni človečnosti, marveč v etični pokorščini notranjemu imperativu. Svoboda je v borbi za nadvladanje zlega, v premagovanju praznote in indiference, v uničenju Niča. /…/ Svoboda je v podreditvi višjemu, plemenitejšemu, v urejenosti, v žrtvovanju: skratka v ljubezni, s katero živi napeto, svetlo, oživljajoče.« (E. Kocbek)

Ostati zvest sebi in svoji vesti, to pomeni služiti kralju Jezusu. Biti svoboden.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2021).