Tradicionalno odprtje razstave Umetniki za Karitas v vipavskem dvorcu Lanthieri so v četrtek, 11. novembra, pospremili z okroglo mizo o lepoti in dobrodelnosti. Sodelovali so Danilo Zavrtanik, direktor Univerze v Novi Gorici, ki razstavo v vipavskem dvorcu že nekaj let gosti, Marjana Plesničar Jezeršek, predstavnica škofijske Karitas Koper, Primož Erjavec, profesor na Škofijski gimnaziji Vipava, ter trije strokovni sodelavci kolonije: Silva Karim, akademska slikarka, Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka, in Jože Bartolj, slikar in voditelj na Radiu Ognjišče, ki je okroglo mizo povezoval.

FOTO: FB Univerza v Novi Gorici

Z izkupičkom za družine v stiski

Za uvod je Plesničarjeva predstavila geslo letošnjega Tedna Karitas med 21. in 28 novembrom: Srce ki sprejema, srce ki se podarja. »Verjamem, da mora biti srce najprej odprto za sprejemanje, da je odprto za podarjanje. Srce tistega, ki želi podarjati, ki želi delati dobro, mora biti odprto: najprej za Boga, da sledimo glasu, nato do bližnjega, da zaznamo stisko, in odprto tudi za znamenje časa.«

Mladi so boljši dobrodelneži od nas odraslih in je prav, da se od njih teh reči učimo. (Primož Erjavec)

Da je projekt Umetniki za Karitas, ki združuje sprejemanje in podarjanje, zgled odprtega srca, je poudarila: »Po eni strani ozavešča o stiskah, ki nas obkrožajo, po drugi strani pa predstavlja sodobno umetnost širši javnosti. Umetniki podarjajo čas, talent, srca, da z izkupičkom od prodanih del, ki najdejo lastnika, Karitas pomaga ljudem v stiski.« Z izkupičkom od prodaje letošnjih del bodo pomagali družinam v stiski: najprej materialno, kot so položnice, pa tudi s psihosocialno pomočjo prek centra Bogdana Žorža. Saj, kot je dejala Plesničarjeva, »pogovor, odprto srce, poslušanje pomenijo veliko več kot zgolj paket hrane ali plačan račun. In ta več je naš cilj, ki mu skušamo slediti.«

Tradicionalno odprtje razstave Umetniki za Karitas v vipavskem dvorcu Lanthieri so v pospremili z okroglo mizo o lepoti in dobrodelnosti. FOTO: FB Škofijska karitas Koper

Vsaka rešena stiska je dokaz, da projekt deluje

Projekt Umetniki za Karitas je že 27. po vrsti in kot je dejala Plesničarjeva, je »vsaka rešena stiska, vsaka plačana položnica, vsaka potočena solza zahvale dokaz, da projekt deluje, da služi svojemu namenu.« Lani so razdelili 15 tisoč evrov med otroke umetnikov, ki so bili prikrajšani za dohodek zaradi epidemije; prejšnja leta so izkupiček namenjali mladim, otrokom, starejšim, zasvojenim, različnim dobrodelnim ustanovam … »Vsi, ki sodelujemo pri projektu, se zavedamo, da le z odprtim srcem, ki sprejema in se podarja, lahko resnično pomagamo,« je dejala Marjana Plesničar Jezeršek, ki v Karitas Koper nadomešča bolno Jožico Ličen.

Dobrodelnost in donatorstvo 

Rektor Univerze v Novi Gorici Danilo Zavrtanik je besedo dobrodelnost razširil na donatorstvo in ob tem spomnil, da je za anglosaksonski svet donatorstvo nekaj normalnega, nenapisana obveza. »Če si se šolal na določeni univerzi in uspel v življenju, moraš tisti univerzi dati denar. To je naravno. Boljše ameriške univerze imajo fundacije, v katerih se naberejo milijarde dolarjev,« je dejal Zavrtanik in poudaril, da v Evropi te zavesti ni, da bi svoj uspeh delili z družbo. Na novogoriški univerzi, je povedal, imajo fundacijo, ki pa bolj životari, so pa prepričali ameriško fundacijo, da financira 20 afriških študentov na njihovi univerzi. »Zato še toliko bolj cenimo, kar počnete vi, tako Karitas kot umetniki,« je dejal rektor: »Dokazujete, da dobrodelnost živi. Čutim veliko spoštovanje do projekta.«

Pomoč, sodelovanje so zavetja, ki so nas ohranila, zato smo preživeli. Ko sem kot otrok živela v zaselku, se spomnim, kako smo drug drugemu pomagali. To je vtisnjeno v naš genetski zapis. (Silva Karim)

Mladi so pogosto boljši dobrodelneži od nas odraslih

Tudi Primož Erjavec je dejal, da ob delu v vipavski gimnaziji spoznava, kako je vzgoja mladih za dobrodelnost pomembna. »Za mlade je dobrodelnost obča, čut za umetnost pa je nekaj specifičnega.« V gimnaziji imajo likovni krožek in tudi krožke za druge oblike umetnosti, a na prehodu od učenja do srca, kot je dejal, »stojijo ozka vrata osebnega navdiha in zanimanja. Skozi vrata marsikdo ne stopi.« Dobrodelnost pa je nekaj bolj občega. »Kolikor več je dobro v svetu odraslih, toliko več jo je v svetu mladih. Za dobrodelnost ne potrebujemo posebnega navdiha, v smislu umetnikove muze.« Dobrodelnost je navdih pomagati drugemu, je dejal Erjavec in poudaril, da tega mladim ne manjka: »Mladi želijo, da bi koga srečali, si pridobili prijatelje, nekaj novega izkusili …« 

V Vipavi imajo akcijo Postani moj prijatelj – pripravljajo jo z Zavodom Cirius, otroci s posebnimi potrebami, pa tudi z obiskovanjem doma za starejše, prostovoljstvom na počitnicah biserov, delovnimi tabori v Bosni in drugimi projekti. »Nagib: bom naredil nekaj dobrega se pokriva z navdihom: grem, ker mi je lepo,« je dejal Erjavec. Po njegovem je za mlade največji dar približati se drugemu, ga imeti rad, z njimi se smejati in jokati: »In v tem smislu so mladi boljši dobrodelneži od nas odraslih in je prav, da se od njih teh reči učimo.«

Razstava del je na ogled v spodnjih prostorih dvorca Lanthieri. Zaradi epidemije bo odprta le ob sobotah in nedeljah, med 14. in 17. uro. FOTO: FB Škofijska karitas Koper

»Pomoč potrebnim je zapisana v naš genetski zapis«

Akademska slikarka Silva Karim, ki je pri projektu Umetniki za Karitas že od vsega začetka, je dejala, da ljudje živimo v zavetju drug drugega: »Pomoč, sodelovanje so zavetja, ki so nas ohranila, zato smo preživeli. Ko sem kot otrok živela v zaselku, se spomnim, kako smo drug drugemu pomagali. To je vtisnjeno v naš genetski zapis.« Poudarila je, da človek da tisto, kar ima: »Nekateri dajo pridelke, drugi denar, tretji čas, umetniki darujemo svoja dela, svoje talente.« Karimova je tudi letos oblikovala katalog, ki vsako leto spremlja razstave, letos ima novo obliko in v njem je, kot je povedala, zapisanih že nad štiristo umetnikov, ki so v 27 letih sodelovali v projektu Umetniki za Karitas.

FOTO: FB Univerza v Novi Gorici

Anamarija Stibilj Šajn pa je predstavila kolonijo kot vzgojo, vzor za dobrodelnost: »S kolonijo smo marsikaj dosegli in presegli. Želim, da bi postala neke vrste vzor za podobna dobrodelna dejanja in donacije. Da bi se tudi mi, kot nekateri narodi s tradicijo, od umetnikov učili in to prenašali na druga področja.« Kolonija je od skromnih začetkov v letu 1993 naprej iz leta v leto rasla, je dejala: »Na Sinjem vrhu se je zbralo ogromno število likovnih ustvarjalcev. To so avtorji z vsega sveta, z vseh petih kontinentov, to so pomembna imena, profesorji, akademiki, seveda tudi s slovenskega prostora. Vedno smo gradili na kvaliteti, vedno smo želeli nekaj več, kar je boljše.« Spomnila je na dneve odprtih vrat, ki dodatno povezujejo umetnike iz preteklih kolonij, saj kot darovalci želijo ostati povezani s kolonijo, hkrati pa so priložnost za nova imena, ki še niso uveljavljena, želijo pa se srečati z umetniki, nadgrajevati znanje, se izobraževati in napredovati. »Dnevi odprtih vrat pa umetnike združujejo tudi z ljubitelji umetnosti, tistimi, ki sklenejo krog in posvojijo umetniško delo.«

Srce mora biti najprej odprto za sprejemanje, da je odprto za podarjanje. Srce tistega, ki želi podarjati, ki želi delati dobro, mora biti odprto: najprej za Boga, da sledimo glasu, nato do bližnjega, da zaznamo stisko, in odprto tudi za znamenje časa. (Marjana Plesničar Jezeršek)

Potujoče razstave imajo tudi izobraževalni namen

Posebno mesto v projektu Umetniki za Karitas imajo potujoče razstave, je izpostavila Stibilj Šajnova: »Kolonija živi vse leto, potuje po galerijah. Ob dobrodelnem ima tudi edukativen namen, saj tako številne publike, kot jo imajo razstave Umetniki za Karitas, nima nobena druga razstava. In to tudi ljudi, ki morda ne gredo v druge hrame umetnosti. Ampak ker smo razstave imeli od renomiranih galerij do župnijskih prostorov, smo umetnost prinesli med ljudi in jim pokazali, kako umetnost danes živi.« V Sloveniji so razstavljali že na vseh koncih, od severa do juga, od zahoda do vzhoda, v zamejstvu, pa tudi v Rimu, Bruslju, Sarajevu, na Dunaju, v času epidemije pa so se znašli in postavili virtualno razstavo. »Dobrota srca, dobrota umetnika in njegova sposobnost, da razkrije, kar je najbolj njegovo in to deli na slikovni površini in s širšo publiko, to je čudovito poslanstvo, ki ga kolonija uresničuje. Ker nosi dve dragoceni, srčni, plemeniti komponenti: dobroto in lepoto.«

Razstava del, ki so avgusta nastala na 27. likovni koloniji Umetniki za Karitas, je na ogled v spodnjih prostorih dvorca Lanthieri. Zaradi epidemije bo odprta le ob sobotah in nedeljah, med 14. in 17. uro.