O, to naše ubogo srce! Ta drobni delček našega telesa! Ta uboga neprestano delujoča mišica. Ta kos mesa, ki ne na prvi ne na zadnji in, če se mene vpraša, na noben pogled vmes ni prav nič lep in privlačen, pa ga vendar pesniki opevajo, častijo in slavijo, ljudje pa ga zapiramo pred tistimi, ki nam niso všeč, in odpiramo tistim, ki so nam simpatični. Tistim, ki so nam simpatični še malo bolj oziroma so nam všeč do te mere, da rečemo, da jih imamo radi ali celo, da jih ljubimo, tistim pa svoje srce tudi damo. Izročimo. Podarimo. Zaradi teh slednjih – torej ljudi, ki jih imamo radi – nam srce hitreje bije ali pa nam kdaj pa kdaj zastane. Vztrepeta. In trepeče.

Čeprav je srce zgolj črpalka, pumpa, neke vrste motor, z njim, v njem in po njem čutimo, ljubimo in sovražimo in sploh doživljamo vse.

Čeprav je srce – preprosto in tehnično rečeno – zgolj črpalka, pumpa, neke vrste motor ali kaj, z njim, v njem in po njem čutimo, ljubimo in sovražimo in sploh doživljamo vse, kar pač že omembe vrednega doživljamo. Nosimo ga v prsih pa tudi v dlaneh, včasih pa celo v hlačah. In naj mi bo ob tem dovoljena pripomba, da je res nenavadno, da ljudi, ki jim srce pade v hlače, ozmerjamo za »babe«, saj te običajno nosijo kikle. In naj mi dame res iz srca oprostijo tole nemarno pripombo.

Nekatere iz srca ljubimo, druge iz srca sovražimo. Nekateri so nam pri srcu, drugi spet ne. In so nekateri daleč od našega srca, in to ne nujno zato, ker so tudi daleč od naših oči. Prej nasprotno. Nekatere nosimo v srcu, druge pa v želodcu. Srčne bolečine so lahko povod za obisk kardiologa ali pa vzrok za nastanek pesniške zbirke. Kdor je srčen, je pogumen, kdor je prisrčen, je ljubek, tisti, ki so srčkani, so pa že malo kičasti.

Mar to pomeni, da nujno potrebuje naša srca, da bi sploh lahko živel?

Kolikokrat v življenju ste svoje srce že komu podarili in dali? Seveda ne veste, ker srčne reči ostajajo nepreštete. A pomislite, kako previdno bi ravnali s svojim srcem in kako zelo bi pazili, komu ga podarjate, ko bi to počeli prav zares. Fizično. Za vsako podaritev bi seveda morali najprej preveriti, ali imate z obdarovancem ustrezno krvno skupino, predvsem pa bi morali poskrbeti, da bi bilo (neko) srce podarjeno tudi vam. Podvreči bi se morali zahtevni operaciji z negotovim izidom in dolgotrajnim okrevanjem. Če bi si čez čas premislili in bi hoteli dobiti svoje srce nazaj, to seveda ne bi šlo brez pristanka z vašim srcem obdarjenega osebka in pa z novo življenju nevarno operacijo.

Iz tega sledi, da ima Jezus »krvno skupino«, ki ustreza slehernemu. Srca, ki nam ga je podaril in je bilo za nas ranjeno in darovano, ne zahteva nazaj. Mar to pomeni, da nujno potrebuje naša srca, da bi sploh lahko živel? Malo že: saj so naša srca živa samo v Njem.

Prispevek je bil najprej objavljen v prilogi Naša družina (23/2024).