Praznik Srca Jezusovega je odsev velikonočnega časa FOTO: Unsplash.


Praznik Srca Jezusovega je zadnji veliki Gospodov praznik, ki je kot nekakšen odsev velikonočnega bogoslužnega časa. Ta praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega pritekajo vsa velika Božja dela in milosti.

Podoba Jezusove s sulico prebodene strani je bila znana že v prvih stoletjih krščanstva, kasneje pa se je češčenje Srca Jezusovega postopoma širilo. V 12. stoletju je o Jezusovem Srcu govoril zlasti sv. Bernard, za njim pa še mnogi drugi svetniki.

Močno pobudo za pobožnost do Jezusovega Srca so dala predvsem videnja sv. Marjete Marije Alacoque, ki je živela v 17. stoletju. Vrhovno vodstvo Cerkve je bilo najprej do uvedbe tega praznika precej zadržano, papež Pij IX. pa je bil tisti, ki je praznik leta 1856 razširil na vso Cerkev.

»Nastavitev« praznika Jezusovega Srca na petek nam pove, da je ta praznik nekakšna ponovitev velikega petka, kakor je praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi nekakšna ponovitev velikega četrtka.

Častiti Srce Jezusovo pomeni častiti Jezusovo osebo pod vidikom tega, kar je v Kristusu najgloblje in najbolj veličastno – njegova odrešenjska ljubezen.


Sv. Favstina Kowalska: »Čeprav je puščava strašna, gledam v sonce – to je v usmiljeno Jezusovo Srce.« FOTO: Pexels.

Glavni dve obliki češčenja Srca Jezusovega sta posvetitev Srcu Jezusovemu in zadoščevanje za žalitve, ki mu jih ljudje prizadevamo.

Češčenje Srca Jezusovega nas kliče k trdnemu zaupanju v vsemogočno Božjo voljo in v ljubeče vodstvo Božje previdnosti. Uči nas, da se zavedamo realnosti greha, hkrati pa tudi realnosti Božje ljubezni in odrešenja.

V 20. stoletju je ljubljenka Jezusovega usmiljenega Srca sv. Favstina Kowalska zaslužna za to, da se je njegovo češčenje še razcvetelo. V svojem dnevniku ga imenuje »najljubeznivejše Srce mojega Gospoda, polno sočutja in neizmernega usmiljenja«.
V času hude bolezni je med drugim zapisala: »Čeprav je puščava strašna, vendar stopam z dvignjenim čelom in gledam v sonce – to je v usmiljeno Jezusovo Srce.« Jezus sam pa ji je v enem od številnih videnj naročil: »Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom.«

»Pozdravljeno, nadvse usmiljeno Srce mojega Boga,
nepojmljivi živi vrelec ljubezni,
iz katerega vre življenje za grešnega človeka,
in vir vsakršne blaženosti.«
(Zapis sv. Favstine na zadnji strani 4. zvezka njenega rokopisnega dnevnika)


Besedilo v članku je delovno povzeto po knjigi Leto svetnikov.

Preberite še:
- Neprestana igra večnega podarjanja
- »Dvojni« Marijin praznik
- Prihod Svetega Duha