»Prišel sem, da prinesem ogenj na svet in kaj hočem kot da gori.« Tako je govoril Jezus svojim ucencem. Ta ogenj je ljubezen njegovega presvetega Srca, ki je "do iz ljubezni do nas s sulico prebodeno in je za nas na križu izkrvavelo do poslednje kapljice. V teku stoletij je ta božja ljubezen v srcih nehvaležnih ljudi omrznila, ljudje so začeli pozabljati na ljubezen božjega Srca. Zlasti mrzli val janzenizma, ki je v 17. stoletju zavel preko Evrope, grozil uničiti še poslednje plamenčke ljubezni do božjega Srca v srcih vernikov. Srce Jezusovo tega ni moglo dopustiti, zato se je samo razodelo svetu po svoji izvoljenki sv. Mariji Marjeti Alakok: »Glej to Srce, ki je ljudi oliko ljubilo!« Milo se je pritožilo nad nehvaležnostjo sveta, ki zavrača njegovo ljubezen. Zato zahteva, da se vpelje nov praznik v petek po osmini Sv. Rešnjega elesa, ki naj bo predvsem praznik sprave in zadoščenja božjemu Srcu.

Od tedaj se izlivajo iz božjega Srca neizmerne milosti v srca njegovih častilc...