Ta drobni delček našega telesa! Ta uboga neprestano delujoča mišica. Ta kos mesa, ki ne na prvi ne na zadnji in, če se mene vpraša, na noben pogled vmes ni prav nič lep in privlačen, pa ga vendar pesniki opevajo, častijo in slavijo, ljudje pa ga zapiramo pred tistimi, ki nam niso všeč, in odpiramo tistim, ki so nam simpatični. Tistim, ki so nam simpatični še malo bolj oziroma so nam všeč do te mere, da rečemo, da jih imamo radi ali celo, da jih ljubimo, tistim pa svoje srce tudi damo. Izročimo. Podarimo. Zaradi teh slednjih – torej ljudi, ki jih imamo radi – nam srce hitreje bije ali pa nam kdaj pa kdaj zastane. Vztrepeta. In trepeče.

Čeprav je srce – preprosto in tehnično rečeno – zgolj črpalka, pumpa, neke vrste motor ali kaj, z njim, v njem in po njem čutimo, ljubimo in sovražimo in sploh doživljamo vse, kar pač že omembe vrednega doživljamo. Nosimo ga v prsih pa tudi v dlaneh, včasih pa celo v hlačah. In naj mi bo ob tem dovoljena pripomba, da je res nenavadno, da ljud...