Srbski cerkveni dostojanstvenik se je konec letošnjega januarja pogovarjal z vodilnimi črnogorskimi politiki: po navedbah srbskega patriarhata se je Porfirije med drugim sestal s črnogorskim podpredsednikom Dritanom Abazovićem, ministrico za kulturo Vesno Bratić ter predsednikoma Socialistične ljudske stranke in Demokratske fronte.

Srbska pravoslavna cerkev v Črni gori se nikakor ne želi vmešavati v tamkajšnjo notranjo politiko.

Patriarh je pri tem po uradnih navedbah vsem sogovornikom predstavil »edini možni položaj« Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori – ta se nikakor ne želi vmešavati v tamkajšnjo notranjo politiko. Delovanje Cerkve je namenjeno zgolj in izključno dobrobiti državljanov in državljank Črne gore. Patriarh Porfirije iskreno upa, da bodo preloženo podpisovanje sporazuma lahko kmalu nadoknadili.

Ozadje

Konec maja 2021 je v Beogradu prišlo do diplomatskega spodrsljaja, ko je črnogorski premier Zdravko Krivokapić (minuli konec tedna je črnogorska skupščina sicer izglasovala nezaupnico njegovi vladi) po srečanju s patriarhom in drugimi srbskimi škofi sporočil, da je podpis sporazuma zavrnil.

Srbska pravoslavna cerkev je edina verska skupnost, katere pravni status v Črni gori doslej še ni bil urejen s sporazumom.

Beograjski patriarh je zato večkrat izrazil zaskrbljenost glede položaja Srbske pravoslavne cerkve in njenih vernikov v Črni gori. Srbska pravoslavna cerkev je edina verska skupnost, katere pravni status v Črni gori doslej še ni bil urejen s sporazumom. Cerkev in njeni verniki pa ne bodo nehali braniti svojih pravic in svetišč na ozemlju Črne gore.

Večplasten spor

V Črni gori delujeta dve Pravoslavni cerkvi: srbska in manjša črnogorska, ki se ima za samostojno, vendar je vesoljno pravoslavje kot take ne priznava. Zgodovinsko ozadje spora je večplastno, velika večina vernikov in duhovnikov je še vedno zvesta Srbski pravoslavni cerkvi. Politika pa v zadnjih letih raje podpira majhno neodvisno Cerkev, zaradi česar je Srbska pravoslavna cerkev nenehno pod političnim pritiskom.

Nekdanji črnogorski predsednik Milo Đukanović si je želel sprejema zakona, po katerem bi Srbska pravoslavna cerkev na račun črnogorske lahko izgubila številna svetišča in samostane. Načrtovani zakon je večkrat povzročil ostre javne razprave. Konec oktobra 2020 preminuli tedanji srbski pravoslavni metropolit v Črni gori, Amfilohije, je bil vedno na čelu srbskega pravoslavnega upora proti omenjenemu zakonu oz. nekdanjemu političnemu vodstvu.

Do novih napetosti v že sicer zapletenih odnosih je prišlo septembra lani ob ustoličenju Joanikija za novega srbskega pravoslavnega metropolita v Črni gori.

Na volitvah avgusta 2020 je Đukanović s svojo pro-zahodno stranko izgubil, nova, bolj Srbiji naklonjena koalicija pa je zakon, ki je v veljavo stopil januarja 2021, odločno zaostrila. Opazovalci so bili doslej mnenja, da so se odnosi med črnogorsko vlado in Srbsko pravoslavno cerkvijo znova izboljšali, kar naj bi se zrcalilo tudi v novem temeljnem sporazumu.

Do novih napetosti v že sicer zapletenih odnosih je prišlo septembra lani ob ustoličenju Joanikija za novega srbskega pravoslavnega metropolita v Črni gori. Pred slovesnostjo v samostanu Cetinje, na sedežu metropolita, je v Cetinjah prišlo do protestov in cestnih zapor. Patriarh Porfirije je takrat nedvoumno in jasno pozval k spravi.

Črnogorska vlada je za Amfilohijevega naslednika podpirala drugega kandidata, kar naj bi bil po mnenju nekaterih opazovalcev tudi vzrok, zakaj je premier Krivokapić že v začetku maja zavrnil podpis temeljnega sporazuma.

Zdi se, da se napetost popušča

Trenutno se zdi, da napetost v odnosih popušča. Sporazum sicer ni bil podpisan niti 30. oktobra lani, po pričakovanjih nekaterih optimističnih opazovalcev, na obletnico smrti metropolita Amfilohija; vendarle pa se je konec novembra zaključil dolgotrajni spor glede samostana Cetinje. Nepremičnina je bila dokončno pravno zabeležena v imenu Srbske pravoslavne cerkve.

Uradna registracija samostana kot k črnogorski metropoliji pripadajoče Srbske pravoslavne cerkve se je vlekla vrsto let. Še sredi lanskega septembra je črnogorska vlada razmišljala, da bi samostan iz 18. stoletja registrirala kot državno lastnino. Temu so sledile še zahteve pripadnikov Črnogorske pravoslavne cerkve, naj samostan postane njihova last. Do dokončne rešitve pravnega spora so samostan obravnavali kot premoženje občine Cetinje.