Uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo Andrea Tornielli v rubriki Urednikova beseda na spletnem portalu Radi Vatikan razmišlja o dragocenih navodilih v pismu, s katerim je papež Frančišek zavrnil ponujeni odstop nemškega kardinala Reinharda Marxa. Mednaslovi so uredniški.

»Prenovo v Cerkvi so dosegli možje in žene, ki se niso bali izpostaviti krizi in so pustili Gospodu, da jih prenovi. To je edina pot; sicer bi bili ideologi prenove, ne da bi tvegali svojo kožo«. To je odlomek iz pisma, s katerim je papež Frančišek zavrnil ponujeni odstop kardinala Reinharda Marxa od vodenja škofije München in Freising. Papeževo pismo vsebuje dragocena navodila, ki segajo onkraj posameznega primera in se znova osredinijo na bistvo ter nakažejo krščanski pogled na stvarnost. Ta pogled in to naravnanost pogosto pozabljamo – tudi v cerkveni skupnosti. S tem tvegamo nevarnost, da bi pripisovali odrešenjsko vrednost strukturam, oblasti ustanov, vedno podrobnejšim zakonodajnim predpisom, ki so sicer potrebni, najboljšim postopkom, logiki političnega predstavništva na sinodalni poti, tržnega ravnanja v poslanstvu, skupnostnemu narcizmu posebnih učinkov.

Papeževo pismo od vsakogar zahteva, da vstopi v krizo in prizna svojo nemoč

Rimski škof pravi, da »nas ne bodo nas rešile preiskave in ne moč ustanov. Ne bo nas rešil ugled Cerkve, ki se nagiba k prikrivanju svojih grehov. Ne bo nas rešila moč denarja in tudi ne mnenje medijev (pogosto smo preveč odvisni od njih)«. Ta trditev znova nakaže edino pot krščanskega življenja. Papež je zapisal: »Rešilo nas bo to, da odpremo vrata Edinemu, ki nas more rešiti, ter priznati svojo goloto: grešil sem, grešili smo«. Cerkev najde moč v slabosti, ko ne zaupa vase in se nima za pomembno, ampak prosi odpuščanja in kliče za rešitev Gospoda, ki edini more pomagati.

To pismo papeža Frančiška kardinalu v Münchnu in Freisingu se morda komu ne zdi odgovor, ker nas ne vzame z žara, ne zaceli rane, nam ne dovoli, da bi s povzdignjenim prstom kazali na druge, ki se motijo. Pismo marveč zahteva od vsakogar, da vstopi v krizo in prizna svojo nemoč, svojo slabost, svojo majhnost pred zlom in grehom, kar je zločin zlorab mladoletnih in greh, če mislimo, da bomo rešili Cerkev s svojimi idejami, svojimi strategijami in človeškimi zasnovami.

Najhujši napad na Cerkev ne prihaja od zunanjih sovražnikov, ampak iz njene notranjosti

Upokojeni papež Benedikt XVI. je v zapiskih, ki jih je pripravil februarja 2019 pred srečanjem za zaščito mladoletnih in jih objavil dva meseca pozneje, spraševal, kateri so pravi odgovori za rano zlorab. Zapisal je: »Prva naloga obstaja v tem, da sami spet začnemo živeti z Bogom in v naravnanosti nanj... Če torej premišljujemo, kaj moramo storiti, je jasno, da ne potrebujemo druge Cerkve, ki bi si jo sami izmislili«. »V resnici danes marsikje gledajo na Cerkev samo kot na nekakšen politični aparat … Kriza, ki so jo povzročili mnogi primeri duhovniških zlorab, sili k temu, da gledajo na Cerkev naravnost kot na nekaj izjalovljenega, kar moramo zdaj temeljito vzeti v roke in oblikovati na novo. Toda od nas samih narejena Cerkev ne more biti upanje«.

Leta 2010, sredi viharja, ki ga je povzročila sramota zlorab na Irskem, je papež Benedikt XVI. opozoril na spokornost kot edino možno pot. Izrekel je prepričanje, da najhujši napad na Cerkev ne prihaja od zunanjih sovražnikov, ampak iz njene notranjosti. Danes njegov naslednik Frančišek z enakimi pogledi in poudarki spominja, da je Cerkev vedno potrebna prenove: Ecclesia semper reformanda. Vendar prenove ne uresničujejo politične strategije, ampak možje in žene, ki pustijo »Gospodu, da jih prenovi.