Ker imam sredi tega pestrega dogajanja rojstni dan, sem že v svojih šolskih letih čutila, kako se pogosto tepejo med seboj nuja, da se dokažem, da dokončam in opravim stvari, ter preprosta hvaležnost, veselje in čudenje nad tem, da sploh sem. Čutila sem, kot da odličnjakinja in sanjač v meni nisva ena in ista oseba.

V četrtem razredu sem v šolski učilnici, ko smo s sošolci prevzeli dolžnost, da skrbimo vsak za svojo sobno rastlino, posvojila pelargonijo. Veliko sem jo zalivala, imela je dobro lego in pogoje in s sošolcem sva tekmovala, čigava roža bo višje zrasla. Dolgo je trajala ta tekma in ne poznam več njenega izida. Spomnim se le, da sem že takrat v sebi čutila, kako nenaravno rase moja pelargonija, saj smo doma imeli veliko cvetličnih korit, kjer je ta rožna vrsta bujno cvetela in se razraščala na vse strani, tukaj pa je ena sama gnala steblo visoko v zrak, jaz pa ne vem več, ali je sploh vzcvetela? Tako čutim, da včasih delamo s svojimi otroki pa tudi s sabo: iz žel...