26. julija zvečer, po dveh letih priprav, je vzel režiser Thomas Jolly obiskovalce otvoritvenega programa pariških olimpijskih iger in gledalce svetovnih televizij za štiri ure s seboj na veliko reko Seno in vpričo njih ni spremenil sebe, kakor bi terjala biblijska staromodnost, ampak nič več in nič manj kot Prihodnost sveta. Prihodnost sveta je na pariških bregovih in mostovih zasijala kot sonce in njena oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazali sta se mu prerokinji Perverzija in Progresija in sta govorili z njim. Oglasil se je scenarist Patrick Boucheron in rekel režiserju: Dobro je, da smo tukaj! Če hočeš, postavim tu tri šotore, tebi enega, Perverziji enega in Progresiji enega. Ni namreč vedel, kaj bi rekel, saj je bil trenutek resnično ekstatičen. Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak in glas iz oblaka je rekel: »Vihtite protislovne simbole, dobrodošli na svetovnem festivalu queer sproščenosti in queer univerzalizma, nad katerim imam vesel...