Bralkam in bralcem sem dolžan iskreno priznanje, da se tudi sam kdaj ujamem v zanko takšnega ugotavljanja, ki se izteče v jamranje, da tako rekoč ničesar ni več mogoče spremeniti.

Ujet v to zadušljivost sem bil denimo skrajno skeptičen, ko mi je v majskem pogovoru dr. Jože Dežman dejal, da želi z znano razstavo in filmom o izkopu Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu priti »domov«, torej v (moje rodno) Kočevje. Ko je kasneje sporočil, da bo razstava odprta sredi julija v Pokrajinskem muzeju Kočevje, ki domuje v znameniti stavbi nekdanjega sokolskega doma s še bolj znamenitim revolucionarno razumljenim napisom Narod si bo pisal sodbo sam, sem se slišal zastokati: »Pa saj ne bo nikogar!« Poletje, »rdeče« Kočevje, tematika, pred katero si večinska javnost zatiska oči in ušesa … Vse okoliščine so navajale k temu, da bo odprtje razstave potonilo v morju ignorance.

Kako sem se zmotil! Do zadnjega kotička napolnjena dvorana, v kateri je bil po odprtju in o...