Pred nekaj dnevi je drugod sledilo vprašanje, zakaj ni bolj glasnega katoliškega odgovora na predlog zakona, ki bi v našo državo uvedel samomor s pomočjo. Ali pa, zakaj se Cerkev ni oglasila, ko so na neki paradi nosili plakat, ki je neprimerno upodabljal Jezusa. Vse to so znamenja, da to, kar doživljamo, ni le »čas sprememb«, temveč »sprememba časa«. In mi, Cerkev, prav tako plujemo sredi tega razburkanega morja. Vprašanje pa je, kako plujemo oziroma ali se sploh trudimo pluti, ali pa samo čakamo, da nas samo naplavi v novo obdobje, upajoč, da se bomo že nekako znašli, ko nas naplavi. Veliko takšnih primerov je, zraven pa vedno sledi vprašanje: »Zakaj Cerkev /končno/ že enkrat ... nečesa ne stori?« Deloma ti očitki vsekakor držijo. Ljudje čutimo nestalnost, ki jo vsaj nekateri težko prenašamo. Zato v tej spremembi časov potrebujemo jasno besedo, ki bi nas utrdila in opogumila. Vsekakor je za katoličana tovrstna opogumljajoča beseda, ki jo čaka, prav beseda Cerkve oziroma njenih pas...