FOTO: Jana Jocif.

Vključevanje oseb s posebnimi potrebami v lokalno okolje je eden večjih izzivov sodobne družbe. Ne glede na ukrepe države na področju izobraževanja in kasnejšega zaposlovanja takšnih ljudi se tako oni kot njihovi domači še vedno srečujejo s predsodki in diskriminacijo.

V pomoč za premagovanje teh je bil leta 2017 vzpostavljen pilotni projekt »Strokovni center za podporo inkluziji«, ki je del Mreže strokovnih institucij za podporo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam. Na Gorenjskem je tak center Osnovna šola Poldeta Stražišarja na Jesenicah. Pogovarjali smo se z njeno ravnateljico Aleksandro Valančič.

Na OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice se posebej posvečate zgodnjemu prepoznavanju in ustrezni diagnostiki otroka s posebnimi potrebami.

Zelo pomembno je, da se primanjkljaje čimprej prepozna in z ustreznimi terapijami začne odpravljati. Realnost je žal pogosto drugačna. Običajno se terapije v najzgodnejšem obdobju (takoj po rojstvu oz. v prvih mesecih življenja) začnejo pri tistih otrocih, pri katerih je motnja tako huda, da se vidi že navzven. Pogosto pa gre pri otrocih s posebnimi potrebami za motnje, ki na prvi pogled niso vidne in jih lahko opazi le budno oko strokovnjaka.

Če je otrok vključen v vrtec, vzgojiteljice zelo hitro opazijo, da otrok odstopa od vrstnikov, in svojo skrb, dvom izrazijo svetovalni službi, strokovnim delavcem in seveda tudi staršem. Pri vsem tem je izrednega pomena komunikacija, torej kako to sporočamo staršem: je to enkratna informacija, ki starše šokira in zapre, ali je to dnevno sporočanje opažanj in zaskrbljenosti o otrokovem razvoju in ponujanje roke pomoči.

Kdo najpogosteje opazi, da ima otrok določene težave oz. da pomembno odstopa od vrstnikov?

V idealnem svetu bi primanjkljaje seveda morali najprej opaziti starši in pediatri. Žal ni tako. Starši smo čustveno vpleteni in posledično subjektivni. Pogosto globoko v sebi sicer čutimo, da z otrokom »nekaj ni v redu«, a si tega ne priznamo.
Po mojih izkušnjah starši potrebujejo približno dve do tri leta, da sprejmejo otroka takšnega, kot je. Nekateri manj, nekateri pa otroka s posebnimi potrebami ne sprejmejo nikoli in njegovo rojstvo štejejo kot večni neuspeh.

Pereč problem, ki je v slovenskem prostoru žal še vedno prisoten in na katerega opozarjajo predvsem starši otrok s posebnimi potrebami, je odnos »zdravih« sovrstnikov do njih.

Vprašati se moramo, v kakšnem svetu živimo. Šola lahko naredi okolje v šoli varno, brez nasilja, skoraj sterilno bi lahko rekli, v »korona« žargonu. Kaj pa bo z otrokom, ko pride na cesto, igrišče? Kako se bo znašel v življenju? Kako se bo ognil izzivanja, žalitev, morda celo pretepa, ker je otrok s posebnimi potrebami? Za stanje družbe smo odgovorni mi, vsak zase. In za boljšo družbo mora začeti delati vsak pri sebi.


FOTO: Jana Jocif.

Kako naj starši takšnemu otroku pomagamo prebolevati zavračanja, izzivanja, žaljenja ter mu oblikovati zdravo samopodobo?

Starši smo pogosto zelo zaščitniški do svojih otrok in prevzemamo vloge, za katere nismo usposobljeni. Prelevimo se v zdravnike, psihologe, psihiatre, učitelje, trenerje. Mislim, da je naša osnovna naloga, da imamo otroke radi, jim nudimo ljubezen, svoj čas, polno podporo ter možnost odrasti v zdravo osebo. Tako bomo otroke opolnomočili s pozitivnimi čustvi, jim dali občutek varnosti in sprejetosti, ki je bistvenega pomena za odraščanje v družbi, v kateri živimo.

Če pri otroku opazimo, da je vznemirjen, če nam pove ali pokaže, da se v ozadju nekaj dogaja, mu prisluhnimo, brez sodb, očitkov in nasvetov. Potem presodimo, kakšen je problem in na podlagi tega ukrepajmo dalje (obvestimo pristojne službe). Predvsem pa moramo vedno imeti pred sabo otroka in njegovo največjo korist.

Ljudje, ki nimajo vsakodnevnega stika s takšnimi otroki, pogosto ne vedo, kako naj se do njih obnašajo. Kako naj zmanjšajo predsodke, kako naj bodo dober zgled svojim otrokom?

Posebne potrebe so v družbi še vedno tabu tema. Mnogi se stikom s takšnimi otroki raje izognejo ali pa se z njimi pogovarjajo neprimerno. Pogosto jih ne jemljejo za enakovredne sogovornike, ki so prav tako sposobni sprejemati določene odločitve. Ne vedo, da imajo prav tako osnovne človekove pravice, ki jih je treba spoštovati. Tukaj mislim predvsem na pravico do spoštovanja, dostojanstva, pravico izraziti mnenje, do intimnosti.

Otroci s posebnimi potrebami ne potrebujejo pomilovanja. V odnosu so lahko zelo prijetni, navdušujoči, iskreni. Včasih nam povedo marsikaj, česar ne želimo slišati in česar si njihovi zdravi vrstniki ne bi upali izraziti. Jasneje izražajo svoja čustva, tako da ne bodite presenečeni, če boste kot strela z jasnega dobili objem in poljub sredi ceste.

Zelo pomembno se mi zdi, da te otroke vključimo v širšo družbo. Starši naj otroka vzamejo v trgovino, ga peljejo na sprehod, igrišče, na različne dogodke, v kavarno. Zanj je vključenost v širše socialno okolje zelo pomembna in koristna, prav tako pa posredno tudi za širšo socialno skupnost, ki na tak način spoznava raznolikost družbe in razbija tabuje.


Celoten članek je bil objavljen v jesenski izdaji revije Praznična. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Letna naročnina je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.