Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Sprejet, ker sem

Za vas piše:
B.K.
Objava: 17. 04. 2013 / 09:16
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:11
Ustavi predvajanje Nalaganje

Sprejet, ker sem

V Klubu Cankarjevega doma je Skupnost Emanuel 15. aprila pripravila odmeven pogovorni večer z zakoncema Martine in Hervejem Catta iz Pariza, letošnjim Prešernovim nagrajencem Gorazdom Kocijančičem, in parolimpijcem Darkom Đuričem.

V Klubu Cankarjevega doma je Skupnost Emanuel 15. aprila pripravila odmeven pogovorni večer z zakoncema Martine in Hervejem Catta iz Pariza, letošnjim Prešernovim nagrajencem Gorazdom Kocijančičem, in parolimpijcem Darkom Đuričem. Pogovor je vodil Robert Štaba.

Martine Catta je soustanoviteljica Skupnosti Emanuel, ki je pred štiridesetimi leti nastala v Franciji in se razširila po mnogih država sveta; dvajset let pa je navzoča tudi v Sloveniji. »Kristus me je prevzel kot nekdo, ki me globoko ljubi,« je opisala svojo duhovno izkušnjo. Dvajset let je kot zdravnica delala v bolnišnici, nato pa je zaradi rastočih potreb Skupnosti začela delati za skupnost; podobno je tudi njen mož Herve kljub uspešni odvetniški karieri dal prednost oznanjevanju.

Gorazd Kocijančič je dejal, da je Bog neskončna skrivnost, o kateri kot uboga enodnevna bitja ne vemo nič, vendar o njem lahko neka jrazumemo, če vstopimo v Jezusov dogodek, na pot njegovega trpljenja in vstajenja. »Trpljenje je mučen ogenj, ki nas vodi v zedinjenje z Bogom,« je dejal.

Da Bog v trpljenju ne zapusti človeka sta okusila tudi Cattajeva, ko jima v starosti šestih let v nesreči umrl eden izmed treh otrok. »Pogosto sem si rekla, da bi, če ne bi imela vere, zapadla v depresijo. Nisem mogla ne moliti, ne brati. Vendar nisva zapadla v upor Bogu ali jezo, doživljala sva bližino Boga. V oporo so nama bili prijatelji, ki so molili za naju in imeli vero v večno življenje. Rana je, če verujemo, lahko rodovitna.«

»Kako se lahko sprejmeš, če se rodiš drugačen,« je zelo neposredno vprašanje našemu paraolimpijcu zastavil Robert Štaba. »Nisem se spraševal o tem, ali sem drugačen, izzive sem sprejemal kot izzive. Ljudje čutijo ali se sprejemaš ali ne. Hvaležen sem, da živim; ko so starši izvedeli, da bom invalid, bi mama lahko naredila splav; pa tega ni naredila. Ne očitam jim, da so me dali v posvojitev,« je občinstvo navdušil Đurič.

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh