Delimo se na tiste, ki resno nosijo masko, in na tiste, ki kažejo nos. Z različnimi pogledi ni nič narobe, če niso že izvorno nemoralni in škodljivi. Problematični so, kadar zaradi njih postanemo do drugih neodgovorni, brezbrižni ali celo sovražni. Še bolj nevarno pa je, kadar delitve postanejo ideologija, ki ji ljudje množično in nekritično sledijo.

Seveda je čas zaradi negotovosti poseben, vendar je epidemija le pokazala, kar se razvija že desetletja in je produkt potrošniške družbe, ki nam prodaja zgodbe, da smo, ali še bolje, da moramo biti nekaj posebnega. Ko se v to zgodbo ulovimo, se začnemo zavzeto ukvarjati samo s sabo, s svojim hobijem, kondicijo, izobrazbo, poklicem, položajem, standardom ... Bližnji in okolje nas kaj prida ne zanimajo. Še celo na verskem področju se začnemo obsedeno ukvarjati z duhovnostjo, nemalokrat v napačno smer samoodrešenja.

Z različnimi pogledi ni nič narobe, če niso že izvorno nemoralni in škodljivi.

Mnoge katoliške družine se ukvarjajo samo še z dobrim počutjem in napredovanjem njihovih članov, z izgovorom: »najprej družina«. Edino merilo v resnici postane naše ugodje in naš prav. Pri tem nam negativno pomagajo družbena omrežja, ki v nas ustvarjajo potrebo, da bi bili všečni. Razmišljamo samo o sebi in vse manj čutimo bližino pravih ljudi. Vse manj je prostora za živo solidarnost in sodelovanje.

Tudi naša resnica kaj hitro dobi potrditev v dvomljivih povezavah, ki nam jih ponuja internet. Vse prevečkrat opazim, da je to še kako nevarno ne samo za otroke, ampak tudi za starejše, ki osvajajo internet in vse, kar je na ekranu, nehote jemljejo za suho zlato. Tudi z ljudmi kaj lahko ravnamo kot na Facebooku. Če nas kdo moti ali ni ravno po naši meri, ga tudi v resničnosti preprosto blokiramo, kot da je samo ikonca in ne oseba.

Edino merilo v resnici postane naše ugodje in naš prav.

Odgovor na preseganje škodljivih delitev je preprost in se deloma skriva že v bontonu, ki je oblikovan iz izkušnje družbe, kaj je minimum za medsebojno spoštovanje. Dober dan, hvala in prosim so osnovne besede, tudi če z ljudmi nismo globoko povezani. Nikoli nas ni nihče učil, ne starši, ne šola, ne župnik, da druge zmerjamo, ignoriramo, izključujemo ali podcenjujemo.

Druga drža, ki sem jo tudi sam že velikokrat izkusil, je odprtost in učenje pri drugih ljudeh. Mnogo je zelo plemenitih in dobrih ljudi, čeprav so zelo drugačni od nas. In najpomembnejše se mi zdi to, da znamo odmakniti tisto, kar nas razdvaja, in se srečati v stvareh in dejavnostih, ki nas povezujejo. Večina naših vrednot in želja, pa tudi pogledov o prihodnosti je zelo podobnih.

Pri tem se vedno spomnim civilne iniciative v našem kraju. V skupini smo se našli: kmet in intelektualka, odvetnica v velikem podjetju in lektorica, nekdanji voditelj borcev in jaz, ki delam v cerkveni službi. Res nemogoča družba, težko bi se povezali na osnovi naših zanimanj ali pogledov. Pa vendar smo mesece odlično sodelovali s skupnim ciljem. Občasno smo se previdno dotaknili tudi tem, ki nas ne povezujejo, vendar zelo obzirno in previdno. Verjamem, da smo se mnogo naučili drug od drugega, predvsem pa ugotovili, da se vsi trudimo za dobro.

Mnogo je zelo plemenitih in dobrih ljudi, čeprav so zelo drugačni od nas.

In če na koncu spregovorim še v jeziku Karitas, lahko zapišem, da smo sicer različni – bogati, revni, beli in črni ..., vendar smo vsi vredni. Vsi imamo dostojanstvo, saj smo deležni enake Božje ljubezni. O nas ne govorijo le naše lastnosti. O nas govorijo naša ravnanja, ki izvirajo v srcu, ki daje ali jemlje, sprejema ali zavrača, ki je sočutno ali vzvišeno.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2021).