Zgodovina papežev je del dvatisočletne zgodovine Cerkve. Za kako pomemben del gre?

Za izhodišče je treba vzeti Cerkev, kot jo je ustanovil Jezus Kristus. Cerkev je že od vsega začetka ustanovljena kot hierarhična ustanova. Že v začetku Jezus da Cerkvi tudi vodstvo, prvi voditelji so dvanajsteri apostoli, znotraj katerih ima posebno mesto Peter; kot zastopnik vseh apostolov večkrat izrazi mnenje vseh. Jezus Petru izroči oblast v Cerkvi, da mu ključe nebeškega kraljestva (Mt 16,19), reče mu, pasi moje ovce (Jn 21,16).

Članek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

Podobo Cerkve v vsej njeni dvatisočletni razsežnosti – kako je živela, delovala, ali je spodbujala ali zavirala resnično evangeljsko življenje – prav gotovo v glavnih obrisih najbolj pokaže papeštvo. Seveda pa so v Cerkvi vsi sloji, vse kulture, različni ljudje. Znotraj te nepregledne množice deluje Sveti Duh, ki ga je Gospod dal Cerkvi čisto na začetku. Skozi različne osebe, dogajanja, tudi zunanje dejavnike vodi Cerkev – včasih to jasno vidimo, včasih pa se sprašujemo, ali še deluje ali ne. A vedno je v ozadju vsega, sicer Cerkve ne bi bilo.

Že v začetku Jezus da Cerkvi tudi vodstvo, prvi voditelji so dvanajsteri apostoli.

Kaj je v različnih obdobjih zgodovine pomenila papeška služba? Kakšen je bil dejanski vpliv papežev?

Sedanji papež rad poudarja, da je on rimski škof in tudi Janez Pavel II. je uporabljal ta naziv. Prva štiri stoletja razmere v Cerkvi in zunanje okoliščine niso dopuščale možnosti in potreb, da bi rimski škof ne vem kako izstopal, čeprav se v določenih trenutkih vendarle pokaže, da celotna Cerkev upošteva, da je rimski škof naslednik apostola Petra. Papež Klemen ob koncu 1. stoletja poskuša spore v Korintu pomiriti z avtoriteto apostola Petra, v 2. stoletju se ob dilemi, kdaj praznovati veliko noč, zaradi poudarka rimskega škofa zedinijo za nedeljo po prvi pomladanski luni. V 4. in 5. stoletju prihaja do sporov na teoloških področjih, kjer papeži v določenih trenutkih nastopijo z vso avtoriteto, npr. Leon Veliki.

Velikih dogajanj demokratizacije v prejšnjem stoletju si ne moremo predstavljati brez papeža Janeza Pavla II.

Petrinska služba je v določenih obdobjih stopala v ozadje, npr. v obdobju renesančnih papežev, ki jih bolj kot Cerkev skrbela lastna cerkvena država. V visokem srednjem veku vpliv papeštva doseže enega svojih vrhuncev – vse do Inocenca III., ki ima v rokah vso cerkveno in svetno oblast. Koliko je to dobro za življenje Cerkve, je drugo vprašanje. Posebej zgovorni so tudi papeži najnovejše dobe – velikih dogajanj demokratizacije v prejšnjem stoletju si ne moremo predstavljati brez papeža Janeza Pavla II. Tudi pred pričetkom vojne v Iraku, ko je bil že precej betežen, so ga hodili spraševat politiki z vsega sveta. Ali papež Frančišek – vsi so recimo spremljali njegovo pot v Kanado in se spraševali, kaj bo povedal glede odnosa med kulturami, rasami.

V preteklosti so bili tudi izrazito grešni papeži – kakšen odnos naj zavzamemo do njih? Kateri svetniki so jih »spravljali v red«?

Cerkev je bila vedno sveta in grešna. Kar vzemimo v roke Pavlova pisma, kakšne grehe vse našteje, ko piše Korinčanom na primer, pa jih imenuje »svete«, si mislite! Ker so sprejeli Kristusov nauk in ker si prizadevajo, da bi po tem nauku živeli. Kdo bi danes vernikom rekel »sveti«? Cerkev je bila torej vedno sveta in grešna, na vseh ravneh – tako navadni verniki, kleriki, redovniki, redovnice, pa vse do papeža, vsi so ljudje, brez izjeme. 

Med papeži so se zvrstili najrazličnejši ljudje – bogati, revni, učeni, neuki, dobri, slabi. Velikokrat so razmere v Cerkvi in tudi zunanje okoliščine privedle do tega, da so bili na sedež rimskega škofa postavljeni ljudje, ki gotovo niso bili primerni za tako službo in so delovali nezgledno, pohujšljivo – žal je bilo takih papežev kar nekaj. 

Cerkev je bila vedno sveta in grešna. Kar vzemimo v roke Pavlova pisma, kakšne grehe vse našteje, ko piše Korinčanom na primer, pa jih imenuje »svete«, si mislite!

Če vzamemo 10. stoletje, ki se imenuje mračno stoletje, ko so papeži bili kot igrače v rokah rimskih rodbin – postavili so jih v to službo, čeprav niso bili zanjo primerni in tako niso bili krivi oni, bili so pač postavljeni tja. Tudi nekateri papeži iz obdobja renesanse so bili pravi zgled nemoralnosti. Svoje nečake ali otroke so postavljali za kardinale, nepos latinsko pomeni nečak, od tod beseda nepotizem. Najbolj škodljivo pa je bilo, da pred očmi niso imeli celotne Cerkve, ampak le cerkveno državo ali pa skrb, kako bodo poročili svoje otroke.

Eden izmed svetnikov, ki je papeža »spravljal v red«, je bil sv. Bernard, močna osebnost v 12. stoletju. S svojim pisanjem je bil tako odmeven, da so ga klicali k sebi kralji, vladarji. Pisal je tudi papežu Evgenu III., ki je bil cistercijan kakor on: »Pazi, visoko si, najvišje in tam se človeku lahko zvrti v glavi; pazi, da ne boš padel. Upoštevaj, kam si postavljen; pazi, da boš ravnal tako, kot mora ravnati papež.« 

 »Pazi, visoko si, najvišje in tam se človeku lahko zvrti v glavi!" - sv. Bernard

Še bolj razvpit primer je dominikanec Hieronim Savonarola, ki je nastopil proti nemoralnemu Aleksandru VI. Javno je pridigal v Firencah, da je papež krivoverec, da je treba sklicati koncil in ga odstaviti. Imel je veliko privržencev, ampak potem je papež zlorabil svojo oblast in Firencam napovedal interdikt, če ga ne bodo ukrotili. Savonarolo so obtožili krivoverstva in ga dali sežgati na grmadi. Leta 1997 so uvedli postopek za njegovo rehabilitacijo in beatifikacijo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje z osrednjo temo Papeži (4/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.