»Moja skrivnost, moja velika skrivnost, je molitev,« je v pogovoru za medije pojasnila s. Inah. »Vsak dan molim rožni venec, za vse ljudi tega sveta.« Redovnica terezijanka je obenem najstarejša oseba v Braziliji in v vsej Latinski Ameriki, navaja ameriški spletni portal CNA.

S. Inah je še vedno živahna sogovornica in med pogovorom za spletni portal ACI Digital v portugalskem jeziku veselo zmoli nekaj Zdravamarij. In ponovi: »Za vse ljudi tega sveta.« Najstarejša redovnica na svetu trenutno živi v kraju Porto Alegre v brazilski zvezni državi Rio Grande do Sul v domu Santo Enrique de Ossó ob materni hiši sester terezijank v Braziliji. V omenjeno skupnost je vstopila leta 1927, v starosti 19 let.

Hvaležna za vse

Po besedah tiskovne predstavnice reda, s. Lúcie Ignez Bassotto, s. Inah »vedno misli na druge, nikoli nase«. Je »zelo odporna oseba, povsem nezahtevna, za vsako stvar je hvaležna, vedno pravi, da je vse v redu, izjemno občuduje svoj red, rada ima družbo. Za vse moli, za vse ji je mar.« »Njeno življenje je resnično zgled za vse nas,« tako s. Lúcia, ki s. Inah pozna že iz svojih študentskih let v mestu Sant'Ana do Livramento.

S. Inah je še vedno dejavna: sodeluje pri molitvah v skupnosti, rada je na vrtu in preživlja čas s sestrami.

Druga značilnost s. Inah je, da želi biti vedno dejavna. Še naprej sodeluje pri molitvah v skupnosti, rada je na vrtu in preživlja čas s sestrami. Po besedah s. Lúcie se je njeno zdravje v zadnjih nekaj tednih sicer nekoliko poslabšalo, toda v dneh, ko je zdrava, je še vedno zelo zgovorna in igriva.

Do nedavnega je s. Inah še »slikala prtičke, izdelovala voščilnice, počela marsikaj. Če ni imela nobenih opravil, je vzela komplet kart in začela igrati. Če ni imela soigralca, je preprosto kartala sama in se ob tem zelo zabavala,« pripoveduje s. Lúcia.

Vse življenje prijazna in dobre volje

Inah Canabarro Lucas se je rodila v mestu São Francisco de Assis (torej mestu sv. Frančiška Asiškega!) v zahodnem osrednjem delu zvezne države Rio Grande do Sul 27. maja 1908 (po nekaterih podatkih pa 8. junija istega leta). Mesec dni prej, 28. aprila 1908, se je v mestu Svitavy na današnjem Češkem rodil nemški industrialec in človekoljub Oskar Schindler (umrl leta 1974). S. Inah je predzadnja od sedmih otrok in pra-pra-nečakinja generala Davida Canabarra, enega glavnih voditeljev revolucije Farroupilha (1835–1845) v tej zvezni državi.

S. Inah je preživela dve svetovni vojni in videla deset papežev. V letu njenega rojstva je bil papež sv. Pij X.

Ko je bila otrok, je eden od njenih bratov materi povedal, da bi Inah lahko študirala v samostanu v rodnem mestu. Inah je nato vprašala: »Kaj so nune?« Mama ji je odgovorila, da so to ženske, ki so se posvetile molitvi in priprošnji Bogu, na kar je deklica odgovorila: »Ko bom velika, bom redovnica.« S. Inah se je izobraževala v redovni šoli in pri 19 letih vstopila v noviciat pri sestrah terezijankah v urugvajskem Montevideu.

V več kot stotih letih je doživela številne spremembe v svetu in v Cerkvi. Preživela je dve svetovni vojni in videla deset papežev. V letu njenega rojstva je bil papež sv. Pij X.

S. Inah na 115. rojstni dan. FOTO: Wikipedia

»120 jih bomo dočakali, če Bog da«

»Teta Inah je bila že kot otrok zelo vitka in drobna,« je za ACI Digital povedal 83-letni Kléber Canabarro Lucas, redovničin nečak. Zaradi njenega krhkega videza so vsi mislili, da ne bo dolgo živela. »Zato je na svetu že 115 let, vsi drugi vrstniki pa so že davno odšli,« je pripomnil.

»S. Inah je naš zgled s svojo pobožnostjo, vero, dobronamernostjo, je prijazna in dobrosrčna oseba in takšna je že vse življenje. Zdaj pa revica s starostjo vedno bolj peša,« je o teti še ljubeče povedal nečak: »Ampak Bog ji bo pomagal in dopolnila bo 116, 117 let, 120 jih bomo dočakali, če Bog da.«

»Zelo srečna oseba je, ima svoje življenje, ljubezen, resnično ljubi,« je o s. Inah povedala 83-letna s. Teresinha de Aragón, ki redovnico pozna že od otroštva, saj je bila njena sestra učenka s. Inah.

Prava vzgojiteljica in ljubeča učiteljica

S. Inah je bila vse življenje učiteljica. Poučevala je portugalščino, matematiko, naravoslovje, zgodovino, umetnost in verouk v terezijanskih šolah v Riu de Janeiru, Itaqui in Sant'Ana do Livramento, mestu, ki ga je ljubila, saj je tam preživela večino svojega življenja. Po nečakovih besedah je bila »stroga, prava vzgojiteljica in ljubeča učiteljica, ki so jo vsi hitro vzljubili«. Mnoge sestre, ki trenutno živijo v materni hiši v Porto Alegreju, so bile njene učenke, ali pa pripovedujejo zgodbe o tem, kako jim je s. Inah pomagala odkriti njihov poklic.

S. Inah je ena redkih redovnic v svojem redu, ki še vedno nosi redovno uniformo.

Poleg tega je s. Inah ena redkih redovnic v svojem redu, ki še vedno nosi redovno uniformo. Po besedah sester njene skupnosti je od drugega vatikanskega koncila (1963–1965) nošenje habita neobvezno. Vsakdo se lahko odloči, ali ga bo nosil ali ne. Ker ostarela sestra ni več povsem sposobna samostojno sprejemati tovrstnih odločitev in je vedno nosila svoj habit, so se njeni skrbniki odločili, da jo vedno tako oblečejo, ker tako samo sebe najbolje pozna, kot redovnico.

Navdušena športna navijačica

»Zelo sem srečna in hvaležna Bogu, ker me je s. Inah vodila po tej poti in sem ji zdaj lahko koristna, ji pomagam v trenutkih, ko me potrebuje,« je za ACI Digital povedala sestra Velmira, ki je medicinska sestra in zadnja leta skrbi za zdravje s. Inah. »Mati Inah mi je pomagala najti ta kraj, kjer sem resnično srečna, z vsemi se odlično razumem,« je še dodala.

S. Inah pa je tudi navdušena navijačica nogometnega kluba Sport Clube Internacional, ki je bil ustanovljen leta 1909, ko je bila stara leto dni. Poleg tega, da moli za vse ljudi tega sveta, kot je povedala, je v pogovoru izreka+la tudi pohvalo svoji najljubši ekipi, »ker je to ljudska ekipa, ekipa dobrih, revnih, zelo poštenih, zelo prijaznih ljudi.«

Bog Vas živi, s. Inah!