Ob sprejetju takšnega zakona bi spovednikom grozil kazenski pregon, če tega ne bi prijavili pristojnim oblastem. Po kanonskem pravu pa je kršitev spovedne molčečnosti celo vzrok za izobčenje spovednika: duhovniki naj bi spovedno molčečnost branili tudi z lastnim življenjem.

Kaj storiti, če duhovnik pri spovedi izve za spolne zlorabe

Številne vlade po svetu, recimo na Irskem, v Franciji, Avstraliji, Nemčiji in ZDA, so ustanovile posebne komisije za preiskovanje spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov. Ob tem se je pogosto pojavilo vprašanje, kaj storiti, če drug duhovnik pri spovedi izve za primer spolne zlorabe, bodisi iz ust storilca ali žrtve. Spovedniki so namreč po kanonskem pravu zavezani k spovedni molčečnosti, ki je nedotakljiva, in je ne smejo izdati niti posredno. Kršitev spovedne molčečnosti je celo razlog za izobčenje, kar pomeni, da je duhovnik ob izdaji zaupnega podatka, ki ga je izvedel pri spovedi, samodejno izključen iz Katoliške cerkve. Duhovniki naj bi spovedno molčečnost branili tudi z lastnim življenjem.

V mnogih državah so priporočene spremembe v zakonodajah, ki bi zahtevale obvezno prijavo zlorabe otrok in mladoletnih, brez kakršnih koli izjem pri zakramentalni spovedi.

Spovednik med zahtevami civilnih priporočil in cerkvenim pravom

V mnogih državah so omenjene komisije po objavi svojih poročil priporočile spremembe v zakonodajah, ki bi po novem zahtevale obvezno prijavo zlorabe otrok in mladoletnih, po njihovem mnenju pa ne bi smelo biti nobenih izjem niti pri zakramentalni spovedi. To bi lahko privedlo do precejšnjih nasprotij z enim temeljnih načel katoliškega nauka, torej spovedne molčečnosti. O tem občutljivem vprašanju je na škofijski jesenski pastoralni konferenci v Novem mestu v začetku letošnjega oktobra govoril tudi dr. Roman Globokar, predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in rektor ljubljanskega bogoslovnega semenišča.

Dr. Roman Globokar. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Roman Globokar o izzivih po objavi poročil o spolnih zlorabah

Po besedah dr. Globokarja je namen spovedne molčečnosti zaščita spovedanca: le v tem primeru se počuti dovolj svobodnega, da lahko pove svoj greh, in mu je ob tem dana priložnost, da se zanj tudi pokesa. V praksi je malo verjetno, tako dr. Globokar, da k spovedi pride nekdo, ki je spolno zlorabljal, razen morda k zaporniškemu duhovniku, spovednica pa mora ostati varen prostor tudi za žrtve, da si upajo povedati vse, kar želijo, in da njihova izpoved »ostane« v spovednici.

Po kanonskem pravu se odveze ne sme pogojevati s prijavo kaznivega dejanja policiji.

Ker se po državnem pravu od posameznika pričakuje, da pristojnim organom posreduje kakršne koli informacije, ki bi privedle do storilca kaznivega dejanja, pa je spovednik razpet med zahtevami cerkvenega in državnega prava. Kot spominja dr. Globokar, se po kanonskem pravu odveze namreč ne sme pogojevati s prijavo kaznivega dejanja policiji.

Spovednik lahko spovedancu podeli odvezo, ko so izpolnjeni določeni pogoji: iskreno kesanje, jasna izpoved greha in ustrezno zadoščevanje. Če obstaja kakršen koli dvom glede enega od pogojev, odveze ne more podeliti, vendar spovednika tudi v tem primeru veže spovedna molčečnost.

Srečanje zunaj spovednice

Spovednik mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi storilca prepričal, naj prevzame odgovornost za svoja dejanja, poudarja predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Pomembno je, da ga povabi na srečanje zunaj spovednice in se poskuša znova pogovoriti o storjenem zločinu, nato pa ga pozvati, naj se preda roki pravice.

Ključnega pomena je, da spovednik pridobi zaupanje s strani spovedanca.

Ob spovedi žrtve lahko spovednik ponudi srečanje zunaj spovednice ali predlaga podporo in možnost nadaljnjega spremljanja s strani terapevtov in odvetnikov. Ključnega pomena je, da pridobi zaupanje s strani spovedanca.

V Združenem kraljestvu priporočilo, da se opusti spovedna molčečnost 

Pred nedavnim je v Združenem kraljestvu neodvisna komisija po preiskavi primerov spolnih zlorab priporočila obvezno prijavo podatkov o morebitni spolni zlorabi, tudi če gre za informacije, pridobljene pri spovedi.

Neodvisno preiskavo spolnih zlorab otrok (IICSA) v Angliji in Walesu je britanska vlada napovedala že leta 2014, da bi preučila, kako so ustanove v državi upoštevale svojo dolžnost skrbnega varovanja otrok pred spolnimi zlorabami. Kot je poročal spletni portal Crux, je bilo v končnem poročilu preiskave priporočeno, da se morajo ljudje obrniti na pristojne organe, »bodisi kadar jim je razkrita spolna zloraba otroka s strani žrtve ali storilca, ali pa so sami priča spolni zlorabi otroka ali mladoletne osebe«. Dodano je bilo tudi priporočilo, da bi morala biti »opustitev prijave v teh okoliščinah kaznivo dejanje«. Še več, obvezna prijava bi morala biti »absolutna obveznost: zanjo ne bi smele veljati izjeme, ki bi temeljile na odnosih zaupnosti, verskih ali katerih koli drugih«. To seveda pomeni, da bi kazenski pregon grozil tudi duhovniku, ki bi pri zakramentalni spovedi izvedel za zlorabo otrok, bodisi od storilca ali od žrtve, pa tega ne bi prijavil pristojnim oblastem.

Anglikanska cerkev v Avstraliji je za resne zločine spovedno molčečnost že ukinila

Čeprav je poročilo neodvisne komisije zgolj priporočilo, je vlada v Združenem kraljestvu obljubila, da se bo nanj odzvala v šestih mesecih. Podobno poročilo v Avstraliji iz leta 2017 je vsebovalo enako priporočilo in večina avstralskih zveznih držav je sprejela zakone o obveznem poročanju razkritij spolnih zlorab, ki ne izvzemajo zakramentalne spovedi. Anglikanska cerkev v Avstraliji je zakon upoštevala in sporočila, da se resni zločini, kot so zlorabe otrok, ne bodo več obravnavali pod spovedno molčečnostjo. Anglikanska cerkev v Veliki Britaniji zdaj razmišlja o sprejetju podobne zakonodaje.

Raziskave kažejo, da le 26 odstotkov katoličanov redno hodi k spovedi, polovica pa nikoli. FOTO: Tatjana Splichal

Edinstven izziv sedanjega trenutka

Čeprav je Katoliška cerkev že stoletja v sporu z vladami glede spovedne molčečnosti, piše Crux, pa sedanji trenutek iz več razlogov predstavlja edinstven izziv.

1) Napadi na spovedno molčečnosti so bili nekoč domena avtoritarnih in diktatorskih režimov, ne pa demokracij v zgodovinsko krščanskih državah.

2) Katoliška cerkev ima nezavidljivo zgodovino spolnih zlorab v lastnih vrstah, ki je še toliko hujša zaradi obsežnega prikrivanja zločinov in premeščanja duhovnikov, ki so zlorabljali otroke. Zaradi tega je vsak poskus obrambe spovedne molčečnosti videti kot dodaten poskus »zaščite« storilcev.

Večina katoličanov se v vsakdanjem življenju ne ukvarja z vprašanjem spovedne molčečnosti.

3) Raziskave kažejo, da le 26 odstotkov katoličanov redno hodi k spovedi, 50 odstotkov pa nikoli, kar pomeni, da se večina katoličanov v vsakdanjem življenju ne ukvarja z vprašanjem spovedne molčečnosti.

4) Politiki se pri sprejemanju zakonodaje, ki vpliva na Cerkev, manj ozirajo na katoliške volivce, saj vedo, da so številni katoličani v cerkvenih klopeh nezadovoljni s svojimi škofi zaradi krize spolnih zlorab in drugih škandalov.

Vatikan vztraja pri spovedni molčečnosti, spodbuja pa prevzemanje odgovornosti

Vatikan se dogajanju ni izognil: v diplomatski noti po objavi avstralskega poročila je Sveti sedež poudaril, da je »spovedniku v celoti prepovedano uporabljati podatke, pridobljene pri spovedi, v škodo spovedanca, tudi če je izključena sleherna nevarnost razkritja«.

Poraja se vprašanje, ali lahko argumenti, ki trdijo, da bi kršenje spovedne molčečnosti pedofilom preprečilo »kesanje in poboljšanje«, prepričajo katerega koli zakonodajalca.

»Toda duhovnik, ki je sicer dolžan vestno ohranjati spovedno molčečnost, vsekakor lahko in v nekaterih primerih celo mora spodbuditi žrtev, da poišče pomoč zunaj spovednice ali, kadar je to primerno, prijavi primer zlorabe pristojnim oblastem,« je zapisano v vatikanskem dokumentu: »Če bi postalo praksa …, da spovedniki prijavijo osebe, ki so priznale spolno zlorabo otrok, noben skesani storilec ne bi nikoli pristopil k zakramentu, s tem pa bi bila izgubljena dragocena priložnost za kesanje in poboljšanje«.

Seveda se poraja vprašanje, ali lahko argumenti, ki trdijo, da bi kršenje spovedne molčečnosti pedofilom preprečilo »kesanje in poboljšanje«, prepričajo katerega koli zakonodajalca.

Predlog novih navodil za spovednike

V Vatikanu zato spodbujajo pripravo novih navodil spovednikom, ki naj bi opredelila, na koga se lahko spovedniki obrnejo za pojasnila in napotke ter da se morajo pozanimati o tem, h komu naj napotijo žrtve in osebe v stiski. Določala naj bi tudi, katere postopke mora spovednik upoštevati, kadar oseba, bodisi storilec bodisi žrtev, sprejme srečanje zunaj spovedi za dodatna pojasnila, in kakšne priprave so potrebne pri začetnem in nadaljnjem usposabljanju spovednikov ter kakšna podpora in spremstvo sta potrebna pri obravnavi včasih nasprotujočih si moralnih in pravnih načel.

Papež Frančišek je za svetost in nedotakljivost spovedne molčečnosti pripravljen zastaviti vso svojo učiteljsko avtoriteto.

Po besedah papeža Frančiška je namreč »pečat zakramenta spovedi svet in nedotakljiv. To je točka, ki bo ostala trdna in nespremenljiva«. Da bi jo branil, je papež po lastnih navedbah pripravljen zanjo zastaviti vso svojo učiteljsko avtoriteto.