FOTO: Tatjana Splichal.


»Kdor prizna svoj greh, je večji od tistega, ki dela čudeže, in od tistega, ki obuja mrtve.« Ko sem prvič slišal ta stavek sv. Izaka Sirskega, sem bil nemalo presenečen, a kot spovedanec in spovednik sem sčasoma vedno bolj spoznaval njegovo resničnost.

Spoved je nekaj zelo intimnega in občutljivega, in to do mere, da se nekateri še vedno spomnijo »tiste« spovedi izpred dvajsetih let, ki jih je približala Bogu in Cerkvi ali pa oddaljila in sploh ne pomislijo več na to, da bi se še kdaj približali spovednici.
Vseh drugih šest zakramentov se zdi bolj sprejemljivih, celo zakrament zakona, ob vseh negativnih prizvokih, ki jih je deležen.

Priznati krivdo je nekaj zelo velikega, skoraj v nasprotju z našimi nagibi, zato nas tudi ena slaba izkušnja iz preteklosti lahko zaznamuje za naprej.

Ko govorimo o grehu, pri tem v bistvu ne gre toliko za prelom z določenimi moralnimi predpisi ali umanjkanje pri nekaterih dolžnostih, ampak za en in edini greh: na prvo mesto sem dal sebe; ko sem se obrnil k stvarem, sem pozabil, kdo je njihov avtor; bolj sem zaupal sebi kakor Gospodu.

Stalno vračanje

Ni spoved v prvi vrsti tista, ki odpusti greh pri človeku, temveč je to krst, ki nam podarja novo, božje življenje. Pri njem nam je Kristus odpustil grehe enkrat za vselej in ni potrebe po »novi« odvezi (Alexander Schmemann).

Je pa hkrati tudi res, da se v vsakdanjem življenju stalno oddaljujemo od Kristusa in njegovega življenja, zato je potrebno, da se k njemu tudi stalno vračamo, da vedno znova prejmemo dar, ki nam je bil v njem že dan. In odveza pri spovedi je znamenje, da se je to v resnici zgodilo.

To dejstvo je zelo pomembno zame kot spovednika: grehov ne odpuščam jaz, ampak Kristus. Zato je prav, da pri spovedi postavim sebe v ozadje in omogočim osebno srečanje spovedanca z Gospodom.

Majhnost pred Bogom je veličina

Nekatere spovedi me globoko zaznamujejo vse do danes in ob njih se Gospodu zahvaljujem za dar duhovništva. Enkrat se je zgodilo, da je nekdo v spovednici bazilike svetega Petra v Rimu pokleknil pred menoj, a me je hitro postalo strah, ko sem ugotovil, da gre za škofa.

Le kaj mu bom mlad, neizkušen duhovnik »svetoval«? Počutil sem se čisto nemočnega. Ta skrb pa se je razblinila, ko me je prevzela njegova neizmerna ponižnost, ki je sprožila svoboden pogovor.

Rad se spominjam tega trenutka, ki mi govori o tem, da je človekova majhnost pred Bogom njegova prava veličina.

Spoved je privilegiran kraj, kjer smo priče novemu življenju, to se ljudem vidi že na obrazu, ko odhajajo iz spovednice. To ne pomeni, da ne bodo več grešili, ampak da se bodo v vsaki, še tako veliki preizkušnji prepoznali kot od Boga ljubljeni sinovi in hčere. Ne odhajajo pa le oni drugačni od spovedi, ampak tudi jaz.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (10/2021).