Šport sem videl le še kot neizprosno gladiatorstvo, doping, navijaške izgrede, poškodbe in izgorelost, stavniške afere, prevlado nesramnih vsot denarja. Kot šport, svetlobna leta oddaljen od načela očeta sodobne olimpijske zamisli, francoskega barona Pierra de Coubertina – važno je sodelovati, ne zmagati. Zame sta šport, ki to ni, poosebljala padli ameriški kolesarski bog Lance Armstrong in koruptivni predhodnik Aleksandra Čeferina na čelu evropske nogometne družine (UEFA) Michel Platini.

Verjetno bo zvenelo prepotentno, toda ob zanosu in evforiji, ki ju tako pogosto podžigajo naši športni junaki, morda ni več daleč dan, ko bomo Slovenci nestrpneje pričakovali razglasitev rezultatov glasovanja za Športnika leta kot razglasitev rezultatov državnozborskih volitev.

A prav vedno, ko se je moja romanca s športom krhala, so jo kot najodličnejši terapevti reševali športniki. Čisti in pošteni. Tisti, zaradi katerih je šport še vedno šport – v vsej svoji plemenitosti, povezovalnosti in brezmejnosti. Tisti, ki so s svojimi trdo prigaranimi uspehi povezovali Slovence, leve in desne, verne in neverne, rdeče in bele, zelene in rožnate. Šport v svoji srčiki ne deli. Šport povezuje. Kolikokrat smo Slovenci – majhen narod z izjemnimi športnimi dosežki – to že dokazali! Samo zadnje desetletje nam nasuje mnoge primere, ko smo, ponosno vihteč zastave zmage in prepevaje Zdravljico, pretakali solze sreče s slovenskimi športnimi junaki(njami).

Ko so se naši športni heroji borili za sekunde, centimetre, točke, smo Slovenci, vsaj za kratko, znali pozabiti na zamere. FOTO: Reuters

S snežno kraljico Tino Maze smo tolkli smučarske točkovne rekorde, z najstnikoma Janjo Garnbret in Timom Gajserjem smo premikali starostne meje mogočega, za Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča smo se odevali v rumeno, košarkarska, rokometna in odbojkarska evforija so si sledile ena za drugo, zaradi bratov Prevc in druščine smo polnili planiški iztek, zaradi čudežnega dečka Luke Dončića smo se brez težav prebujali sredi noči, z domala vseh velikih tekmovanj v judu smo se vračali s kolajnami, za svojega smo z veseljem in brez zadržkov vzeli »soseda« Jakova Faka … Ko so se naši športni heroji borili za sekunde, centimetre, točke, smo Slovenci, vsaj za kratko, znali pozabiti na zamere.

Primož Roglič, Benjamin Savšek, Tina Trstenjak in Tadej Pogačar so junaki, ob katerih se nihče ne sprašuje, katere barve in kakšnega ideološkega predznaka so. So skromni braniki tako zelo slovenskih vrlin – poguma, entuziazma in vztrajnosti.

Tudi olimpijske igre z enoletno zamudo v Tokiu nehote sproščajo zaradi korone in z njo povezanih ukrepov ter pregretih strankarskih in splošno političnih razmerij naelektreno ozračje v Sloveniji. Primož Roglič, Benjamin Savšek, Tina Trstenjak in Tadej Pogačar so junaki, ob katerih se nihče ne sprašuje, katere barve in kakšnega ideološkega predznaka so. So skromni braniki tako zelo slovenskih vrlin – poguma, entuziazma in vztrajnosti. Do konca olimpijske pravljice v Tokiu se jim morda pridruži še kdo, že jutri zjutraj pa bo, grem stavit, večina Slovencev še pred skodelico kave preverila rezultat naših košarkarjev v četrtfinalnem dvoboju z Nemčijo.

Avtor komentarja je Janez Porenta, urednik spletne strani druzina.si.

Ob koncu leta Društvo športnih novinarjev Slovenije na tradicionalni svečani prireditvi podeli priznanja za športnice in športnike leta v Sloveniji. Letos bo tekmovanje za najboljšega med odličnimi še posebej napeto in vroče, kandidatov za prestol pa veliko, to je mogoče napovedati že v začetku avgusta. Verjetno bo zvenelo prepotentno, toda ob zanosu in evforiji, ki ju tako pogosto podžigajo naši športni junaki, morda ni več daleč dan, ko bomo Slovenci nestrpneje pričakovali razglasitev rezultatov glasovanja za Športnika leta kot razglasitev rezultatov državnozborskih volitev. Slovenija gre naprej!