Pomlad in poletje 1942 – to je bil čas, ko so partizani v revolucionarni vročici napovedali smrt vsakemu, ki bi organiziral odpor proti okupatorju mimo njih ali ki bi ravnal proti njim. To so bili tudi dnevi, ko se je v Šentjoštu in okolici stopnjevalo ropanje po domačijah in ustrahovanje vaščanov. Nasilje se je širilo in v takih razmerah je dozorela pobuda za ustanovitev vaške obrambe. Uradno je vaška straža v Šentjoštu nastopila 17. julija 1942, ko je 35 oboroženih domačih mož in fantov prišlo v vas, naseli so se v župnišču in v šoli. Teden dni pozneje, 24. julija, so partizani Dolomitskega odreda zvečer napadli Šentjošt in pri tem požgali veliko hiš v središču vasi. Vaška straža je brez smrtnih žrtev vzdržala napad mnogo močnejšega sovražnika. A partizani so se za poraz kruto maščevali: od julija do oktobra 1942 so v župniji umorili 25 civilistov; za seboj so pustili številne sirote brez mam in očetov. To dogajanje v Šentjoštu je spodbudilo samoobrambo tudi drugod: druga za drugo so se organizirale postojanke vaških straž.

Dr. Anton Stres: »Svoboda izključuje vsako nasilje«

Ta zgodovinska dejstva je v izhodišče svojega mašnega nagovora med mašo pred Kapelo mučencev postavil tudi nadškof Anton Stres, ko je spomnil, da je nastanek odporniških vaških straž pred 80 leti v Šentjoštu »narekovalo dejstvo, da je bilo katoliško in vsako drugo nekomunistično prebivalstvo teh krajev povsem nezavarovano ter izpostavljeno revolucionarnemu nasilju in likvidacijam, ki jih je izvajala Komunistična partija, da bi naredila iz Slovenije čim bolj enoumno in ustrahovano deželo, podvrženo eni ideologiji – njeni – in eni sami družbeni in politični usmeritvi: kolektivističnemu totalitarizmu.«

Sveto mašo je daroval dr. Anton Stres. FOTO: Zajem zaslona 

Temu so se uprli člani vaških straž, ki so se začele v Šentjoštu, in sicer v imenu in v obrambi svobode. Prav razumevanju svobode je bilo namenjeno osrednje sporočilo nadškofove pridige, v kateri so se povezale niti preteklost in sedanjosti.

Svoboden ni, kdor laže samemu sebi, kdor reče belemu črno in zločinu dobro dejanje. (Anton Stres)

»Svoboda ni anarhija. Tudi člani svobodnega naroda živijo po zakonih, le da si te zakone pišejo sami, nesvobodnemu pa jih narekujejo drugi. Podobno velja tudi za osebno življenje. Biti svoboden ne pomeni delati, kar se komu zljubi, brez pravil in zavezanosti. Biti svoboden ne pomeni nikogar ubogati, ampak pomeni ubogati svoj razum in svojo vest. Svoboda nam je podarjena, da se svobodno odločamo za to, kar je res, dobro in prav. Svoboden ni, kdor laže samemu sebi, kdor reče belemu črno in zločinu dobro dejanje. Svobode ni, če ni te notranje svobode za resnico in pravico. Svoboda izključuje vsako nasilje, to pa se začne z nasiljem nad resnico, ki se imenuje zavajanje in laž. Za tako domovino svobode, kjer bi lahko bili vsi zvesti sebi in svojim najsvetejšim vrednotam, so se Šentjoščani postavili v bran pred osmimi desetletji,« je v pridigi dejal nadškof Stres.

Opozoril je tudi na razmerje med resnico in pravičnostjo ter svobodo, kajti svoboda se meri prav z odprtostjo do tega, kar je res in kar je prav. Ob tem je dejal: »Če kdo potvarja resnico in z lažmi zavaja druge, da koristi utrjevanju svoje oblasti in svojih prednosti, ne dela za svobodo, ne glede na to, kako poimenuje ideologijo, v katero oblači in zavija svoje ravnanje. Če kdo ni pripravljen priznati in spoštovani upravičenih pričakovanj in utemeljenih pravic sočloveka, ker to ogroža njegovo korist, je daleč od resnične notranje svobode. Totalitarizem in diktatura, kakor poimenujemo zunanjo nesvobodno politično ureditev, imata svoje korenine v notranjem suženjstvu njihovih egoističnih nosilcev. Zato na dolgi rok ni mogoča svobodna družba brez notranje duhovne, kulturne, moralne osvobojenosti in prostosti od individualističnega svobodnjaštva, ki razglaša, da lahko človek dela, kar se mu zahoče, ne glede na to, ali je tisto res, pravično in prav za ene in za druge, za nas vse, za naše obče dobro. Svoboda in laž ne gresta skupaj. Če svoje sebičnosti ne obrzdamo z zavezanostjo resnici in pravici, ampak razglašamo: 'Nič ni res, vse je dovoljeno', drvimo v tiranijo najbolj nasilnih, najbolj predrznih in najbolj brezvestnih. Svoboda se začne in konča z vladavino resnice in pravice, medtem ko zavajanje, laž, manipuliranje in okoriščanje na račun drugih pripravlja tla za najhujša teptanja človekovega dostojanstva.«

Če kdo potvarja resnico in z lažmi zavaja druge, da koristi utrjevanju svoje oblasti in svojih prednosti, ne dela za svobodo, ne glede na to, kako poimenuje ideologijo, v katero oblači in zavija svoje ravnanje. (Anton Stres)

V sklepu mašnega nagovora je šentjoški pridigar znova opozoril, da so prav v obrambo tega prostora notranje svobode pred grozečo nevarnostjo totalitarnega enoumja stopili mladi fantje in družinski očetje v Šentjoštu pred osmimi desetletji: »Zgodovinska izkušnja jim je dala prav, ne glede na to, kako daleč se je že uveljavila resnica o njih in njihovih pravih namenih. Čeprav se lahko plevel laži zažre zelo globoko v povprečno miselnost, pripada zadnja beseda resnici. Nič ne more biti močnejše od nje. Naša dolžnost pa je, da pri njej stanovitno vztrajamo, kajti samo resnica osvobaja, kakor obljublja tudi Jezus, ko pravi: Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila (Jn 8,32)«.

Dr. Matija Ogrin: Šentjošt v zrcalu časa

Sporočilno nit nadškofove pridige je v osrednjem nagovoru kulturnega programa po maši nadaljeval dr. Matija Ogrin, literarni zgodovinar, publicist in predsednik Nove Slovenske zaveze. V izhodišče je postavil pomenljivo primerjavo med znamenito Ajdno nad Potoki, ki je bila v 5. in 6. stoletju pribežališče romaniziranih staroselcev pred vpadi barbarskih germanskih in slovanskih ljudstev, in Šentjoštom v primežu totalitarnega nasilja. Na Ajdni so si staroselci, tedaj že vsi kristjani, ustvarili gorsko mestece, stisnjeno okrog majhne cerkve, in sicer zato, ker so hoteli ohraniti ne le golo življenje, temveč tudi svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero – dostojanstvo svoje osebe. Kakšnih 1400 let pozneje se je nekaj podobnega dogajalo v Šentjoštu: z vojno in revolucijo je prišel nad kraj čas, »ko so se srca in dejanja mnogih ljudi hudo spremenila, vaščani Šentjošta pa so hoteli še naprej ostati to, v kar so jih oblikovali domača hiša, izročilo in vera. Ko se je mnogim ljudem moralni svet zamajal ali podrl, so prebivalci Šentjošta ohranili čut za to, kaj je prav, kaj je dostojno in človeško«.

Dr. Matija Ogrin. FOTO: Zajem zaslona 

V tem čutu so ostali povezani kot skupnost, med njimi ni nastal razdor, v velikanski večini so ohranili enako mero za to, kaj je dobro in prav, zato je vas lahko delovala kot ena skupnost. »Morda je ta temelj tisto, česar se je ob 80. obletnici prve uspešno delujoče vaške straže na Slovenskem tudi posebej treba spominjati. V srcih ljudi je ostal kljub turbulentnemu času enak ali podoben odnos do resnice in pravice. Ko se spominjamo šentjoških branilcev in njihove srčnosti, s katero so šli skozi stiske in grozo leta 1942, moramo poleg njihovih osebnih zgodb tudi ta temelj: moč, ki jo človeškemu srcu daje odprtost za resnico,« je dejal dr. Ogrin.

Vaščani Šentjošta so hoteli še naprej ostati to, v kar so jih oblikovali domača hiša, izročilo in vera. (Matija Ogrin)

Ko se je 17. julija 1942 v vasi nastanilo 35 vaških stražarjev kot odgovor na nasilje revolucije, umore, izginotja sovaščanov in ko so teden dni pozneje prestali prvi partizanski napad, se obranili in obstali, so s tem pokazali, da »hočejo ne le preživeti, ampak tudi ohraniti red slovenske omike, v kateri so zrasli in za katero so čutili, da omogoča človeka dostojno življenje. Ta omika je bila zdaj napadena in jo je bilo treba braniti«.

Tedaj niso mogli vedeti, kakšne bodo posledice te čiste samoobrambne odločitve: niso mogli vedeti za revolucionarno maščevanje, ki je kruto zadelo tudi najbolj nedolžne, otroke; za povojne poboje; za umik mnogih pred revolucijo v begunstvo; za stiske tisti, ki so ostali doma in so jim komunisti jemali zemljo, jih stiskali z dajatvami, jih nedolžne pošiljali v zapor … »Vsega tega dne 17. julija 1942 nihče od teh fantov iz vaške straže ni mogel vedeti. To vemo mi, ker gledamo nazaj v zrcalu časa. Vidimo, da so ravnali prav. Kljub vsemu trpljenju, ki je prišlo nad njih. Še več: hujša ko je bila njihova stiska, tem bolj jasno so tudi oni sami videli, da so ravnali prav,« je dejal šentjoški govornik.

Današnji dogodek je spremljal bogat kulturni program. FOTO: Zajem zaslona 

Ob tem pa je zastavil ključno vprašanje: Zakaj so imeli prav, kaj je zadnji razlog tega, da so imeli prav? Dr. Ogrin je ponudil prepričljiv odgovor: »Njihova odločitev se je opirala na temeljni naravni red stvarstva. Svet ni kaos, ampak urejeno stvarstvo; vanj so položeni zakoni in med njimi je zakon o pravici do varovanja lastnega življenja. Med njimi je temeljni moralni zakon: delaj dobro, izogibaj se zla; med njimi je zakon, da človeka čaka večno povračilo dobrega in hudega. Ker so se in kadar so se naši predhodniki ravnali po teh zakonih, so vedno imeli prav, njihove odločitve pa so trajno veljavne in nas lahko danes navdihujejo.« Iz takih etičnih dejanj – majhni in velikih – raste slovenska državnost, v katero so vgrajene tudi etične odločitve šentjoških branilcev.

Ehrlichovo priznanje v pravih rokah

Slovesnost v Šentjoštu je že tradicionalno povezana s podelitvijo Ehrlichovega priznanja in medalje zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in so celotni družbi v spodbudo, da se ta dediščino prenaša naslednjim rodovom. Letos je to ugledno priznanje prejel prav šentjoški pridigar dr. Anton Stres, in sicer zlasti za odločilno demokratizacijsko vlogo, ki jo je udejanjil z vodenjem Komisije pravičnost in mir.

Dr. Stres daje velik pomen besedi, in sicer besedi, ki jasno in brez ovinkov sledi resnici.

»Ko je bila leta 1985 v času postopnih družbenih sprememb in v pričakovanju slovenske pomladi na pobudo nadškofa dr. Alojzija Šuštarja ustanovljena Komisija pravičnost in mir, je odgovorno delo predsednika prevzel dr. Anton Stres. Komisija Pravičnost in mir je v tem prelomnem času slovenske zgodovine odigrala ključno vlogo v procesu osamosvojitve in demokratizacije naše države. Prvenstveno je sicer obravnavala teme, ki so se nanašale na Cerkev in odnose, ki jih je takratna oblast vodila do Cerkve, a je s svojimi izjavami sooblikovala vzdušje in soustvarjala javno mnenje v družbi. Stališča Komisije so brez dvoma pripomogla k aktivni udeležbi vernih ljudi pri demokratičnih spremembah v slovenskem prostoru,« je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnjega Ehrlichovega priznanja.

Dr. Stresu pa ni bilo podeljeno le za minulo, temveč tudi za njegovo sedanje delo, kajti »njegovo poslanstvo in zvestoba do narodovih vrednot so še vedno stalnica njegovega delovanja. Dr. Stres daje velik pomen besedi, in sicer besedi, ki jasno in brez ovinkov sledi resnici. Kot kristjani smo dolžni, da resnico iščemo in da ne podlegamo laži, ki še zdaleč ni nedolžna. Le resnica osvobaja, in kot pravi dr. Stres, je 'vsak boj za resnico tudi boj za svobodo'. Vsak posameznik je poklican, da v sebi goji in razvija čut za dobro in se odpira delu za skupnost. V tem pogledu so prizadevanja dr. Stresa izjemna.«

1/8