Zaupni medverski dialog je namenjen skupnim odgovorom na izzive sveta


Dragi prijatelji muslimani,

1. Z veseljem se prvikrat na vas obračam kot predsednik Papeškega sveta za medverski dialog in vas s pričujočim sporočilom toplo pozdravljam, ko praznujete sklep ramadana. Želim vam, da bi v vaših srcih, vaših domovih ter v vaših domovinah prebival mir, spokojnost in radost. Te dobre želje so odmev na besede, ki jih je papež Benedikt XVI. ob začetku ramadana osebno izrekel tako diplomatom iz držav z muslimansko večino, ki so akreditirani pri Svetem sedežu, in diplomatom iz drugih držav, ki so članice in opazovalke Organizacije Islamske konference kot tudi predstavnikom muslimanske skupnosti v Italiji.

Lepo je, da moremo v duhu rastočega dialoga z vami deliti ta pomenljivi trenutek. Posamezni dogodki, ki smo jih doživeli skupaj, jasno kažejo, da je v današnjem času pristni dialog, čeprav je težak, bolj potreben kot kdaj koli prej.

2. Mesec ramadan, ki ste ga pravkar sklenili, je nedvomno bil čas molitve in premišljevanja o težkem položaju, v katerem se nahaja svet danes. Medtem ko je veliko priložnosti za zrenje Boga in za zahvaljevanje za vse dobro, je nemogoče prezreti resne težave, ki zaznamujejo naš čas: nepravičnost, revščina, napetosti in konflikti med državami in znotraj njih. Posebno skrb in bolečino zbujata nasilje in terorizem, saj uničujeta premnoga človeška življenja. Njun rezultat so mnoge ovdovele žene in premnogi osiroteli otroci; mnogo ljudi je tako fizično kot duhovno prizadetih in ranjenih. Vse, za kar so si ljudje dolgo časa prizadevali in se žrtvovali, da bi nekaj ustvarili, je v bežnem hipu sesuto in uničeno.

3. Mar nismo kristjani in muslimani kot prvi poklicani, da pomagamo reševati težke položaje in nastale večplastne in zapletene težave? Zdaj je nedvomno na preizkušnji verodostojnost naše vere, naših verskih voditeljev ter vernikov nasploh. Če kot verno ljudstvo ne bomo prispevali svojega deleža, bo marsikdo podvomil v pomen naše vere ter v integriteto mož in žena, ki poklekujejo pred Gospodom.

Med najpomembnejše tako krščanske kot muslimanske vrednote sodijo ljubezen, usmiljenje ter solidarnost. Na tem mestu bi z vami rad delil sporočilo papeževe prve okrožnice z naslovom Deus caritas est (Bog je ljubezen), ki kot glavno značilnost Boga, ki je predstavljen v Svetem pismu, izpostavlja ljubezen (prim. 1 Jn 4,8). Resnična ljubezen do Boga pa je neločljivo povezana z ljubeznijo do bližnjega, saj v apostol Janez v svojem Pismu piše: »Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl (1 Jn 4,20). Sklicujoč se na omenjeni citat okrožnica posebej poudarja pomen bratske ljubezni, ki se udejanja v poslanstvu Cerkve: ljubezen, verodostojnost in učinkovitost. Pomoč je potrebno zagotoviti vsakomur, začenši s tistimi, ki jo najbolj potrebujejo. Resnična ljubezen se izkazuje v konkretnem odgovarjanju na vsakodnevne potrebe in išče pravico ter mirne rešitve za pereče probleme sveta.

4. Delo vernikov, ki se posvečajo pomoči najpotrebnejšim ali ki iščejo rešitve za omenjene probleme, je izraz njihove ljubezni do Gospoda. Psalm 27 (26) pravi: »Tvoje obličje, Gospod, iščem. Moje srce ti je dejalo: 'Vneto sem iskal tvoj obraz'. Ne skrivaj svojega obličja pred mano!« V postnem mesecu, ki se je nedavno končal, niste več pozornosti posvečali samo molitvi, pač pa vas je post zagotovo naredil občutljivejše za potrebe drugih, predvsem lačnih in vas povabil k velikodušnosti do vseh, ki trpijo revščino.

5. Vsakodnevne skrbi in veliki izzivi današnjega časa pritegujejo našo pozornost in nas kličejo k dejavnemu odgovoru. V molitvi prosimo Gospoda, naj nam pri soočanju daje pogum in odločnost. Na področjih, kjer moremo sodelovati, nikar ne delujmo ločeno. Svet in mi z njim potrebuje kristjane in muslimane, ki se med seboj spoštujejo in cenijo ter pričujejo o medsebojni ljubezni in sodelovanju v slavo Boga in v blagor človeštva.

6. Z izrazi iskrenega prijateljstva vas pozdravljam in vam v premišljevanje izročam svoje razmišljanje. Vsemogočnega Boga prosim, naj te misli pripomorejo k širjenju globljega medsebojnega razumevanja in tesnejšega sodelovanja, ki se je izoblikovalo med kristjani in muslimani. Naj bosta znamenje ponovne vzpostavitve in okrepitve miru med narodi in ljudstvi v sozvočju z najglobljimi hrepenenji vseh verujočih ter vseh mož in žena dobre volje.