Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je ob zahvalni nedelji opozoril, da živimo v času, ki ga zaznamujejo sekularizem, materializem in potrošniška miselnost, ki pozablja na Boga ali ga izključuje iz vsakdanjega življenja. V takem duhovnem ozračju tudi hvaležnost ni več potrebna, a se mišljenje »sam lahko naredim vse; vse se lahko kupi; vse se dobi, če se primerno plača« vedno znova pokaže kot nezadostno in plitko.

Preizkušnje in izgube lahko ublaži le povezanost

»Po drugi strani vsi čutimo in doživljamo na vsakem koraku, da smo ljudje drug od drugega odvisni, svoje življenje lahko uresničimo v povezanosti med nami, če je med nami nesebična ljubezen, kar se še posebej pokaže v času naravnih in drugih nesreč, ki jih doživljamo. Preizkušnje in izgube lahko ublaži le povezanost med nami in čut za solidarnost in dejavno medsebojno pomoč,« je poudaril nadškof Cvikl.

Svet s pomnožitvijo hvaležnosti postaja boljši

Ob tem hitro začutimo, je nadaljeval, kako pomembno vlogo za utrjevanje vezi med nami ima prav hvaležnost, ki kliče k povezanosti med nami in po ljubezni. Naš svet zato s pomnožitvijo hvaležnosti postaja prijaznejši, boljši, bolj človeški in hkrati bolj Božji. Ob tem se je Cvikl najprej zahvalil duhovnikom, redovnicam, redovnikom in stalnim diakonom, ki pričujejo za evangelij z navdušenjem in pogumom. Sinoda nas vabi, naj vse bolj hodimo skupaj v odprtosti Božjemu duhu, je izpostavil.

Zahvala vsem, ki sodelujejo, da so občestva živa

Nadalje se je zahvalil vsem sodelavcem po župnijskih občestvih: članom župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, ključarjem, katehistom, organistom, pevcem, bralcem beril, delivcem obhajila, ministrantom, čistilcem in krasilcem cerkva, gospodinjam, gospodinjskim pomočnicam, članom župnijskih Karitas, molitvenih skupin, animatorjem in vsem, ki kakor koli sodelujejo, da so občestva živa in vidno kažejo na Božjo navzočnost med nami.

Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl. FOTO: Tatjana Splichal

Hvaležnost gradi mostove ljubezni in utrjuje zaupanje

Zahvalil se je še za vse nabirke, darove in prispevke za potrebe župnijske skupnosti, za vse nabirke, oddane na nadškofijo, in seveda za duhovno podporo, vse molitve, dobra dela in mašne daritve. »Hvaležnost gradi mostove ljubezni in utrjuje zaupanje. Vedno, tudi v času preizkušenj, je hvaležnost najlepše vabilo k nadaljnjemu sodelovanju. Poklicani smo, da skupaj delamo dobro in tako skupaj, kot občestvo, utiramo našo pot k Bogu,« je zaključil Cvikl.

_ _ _

Pri vsaki maši Bogu izročeni tudi žulji in znoj

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore se je najprej Bogu zahvalil za vse dobro, ki ga obilno podarja naši Cerkvi in ljudem. Podčrtal je, da so pri vsaki maši na oltarju ob kruhu in vinu Bogu izročeni tudi žulji, znoj, skrbi in zvestoba, s katero ljudje izpolnjujejo Božjo voljo in skrbijo drug za drugega in za naš skupni dom. Nadalje se je nadškof zahvalil vsem vernikom, ki se udeležujejo in sodelujejo pri svetih skrivnostih, in zlasti tistim, ki pri mašah še posebej dejavno sodelujejo.

Naj klicanje Gospodovega imena nikoli ne utihne

»Zahvaljujem se vsem, ki kličete Gospodovo ime. Naj klicanje Gospodovega imena nikoli ne utihne med nami, naj se dviga iz naših domov in iz naših src. Hvala mamam in očetom, ki imajo otroka v naročju, imajo v svojih sklenjenih rokah njegove sklenjene roke in ga učijo klicati Gospodovo ime. Hvala vsem, ki kličete Gospodovo ime na naše vasi in mesta, na naše gospodarstvenike in politike, na naš narod in na ves svet,« je bil hvaležen nadškof Zore.

Zahvala vsem, ki vere niso zaprli med štiri stene

Zahvalil se je še kontemplativnim redovom in vsem redovnikom, da molitveno ognjišče v njihovih skupnostih nikdar ne ugasne; njegove posebne zahvale pa so bili deležni bolniki in trpeči, saj se njihov klic za Cerkev in za svet najmočneje sliši v nebesa. Hvaležnost izrazil tudi vsem, ki s svojim življenjem in delovanjem ljudem dajejo spoznati Njegova dela, ter vsem, ki svoje vere niso zaprli med štiri stene doma, marveč jo veselo in preprosto živijo na delovnem mestu in povsod, kjer srečujejo ljudi.

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal

Zahvala duhovnikom in diakonom, ki vztrajajo

»Hvala vsem ključarjem, članom župnijskih pastoralnih svetov, ki z lepoto cerkva in z razmišljanjem o pastoralnih potrebah župnije ljudem oznanjate Gospodova dela. Iskrena zahvala tudi vsem duhovnikom in diakonom, ki ne glede na ugodne ali neugodne okoliščine vztrajajo v zvestobi danim obljubam, se za vse zahvaljujejo Gospodu, neprestano kličejo njegovo ime in ga dajejo spoznati Božjemu ljudstvu,« je zaključil Stanislav Zore.

_ _ _

Ne bi bilo prav zaslug pripisovati le sebi

Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. dr. Andrej Saje je podčrtal, da lahko damo Bogu po letih pozeb in suše zahvalo za letošnji obilen pridelek. Ne bi bilo prav, če bi zasluge zanj pripisovali le sebi in našemu delu, saj nam narava govori, da nismo njeni gospodarji, temveč oskrbniki, ki se znajo ob obilju sadov obrniti na Stvarnika in Očeta s hvaležnim in zaupnim srcem.

Zmožnost načrtovanja in uresničevanja dela je tudi Božji dar

»Hvaležnost pomeni, da priznavamo, da nam je to, kar imamo, podarjeno, čeprav pridobljeno s skrbnim in pogosto napornim delom. Zmožnost načrtovanja in uresničevanja dela, ki ob svojem času rodi sad, je tudi Božji dar. Je dar soustvarjanja in sodelovanja s Stvarnikom, da bi bil svet lepši in bi nam stvarstvo služilo za večjo medsebojno edinost in povezanost,« je pojasnil škof Saje in se spomnil lanskih katastrofalnih poplav in zadnjih ujm po Srednji Evropi in po svetu.

Solidarnost, ki ni samoumevna

Izpostavil je solidarnost med ljudmi, ki pa ni samoumevna. Njen temelj je spoštovanje in ljubezen do vsakega človeka in izhaja iz zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega. Zato se škof Saje Bogu zahvaljuje za vsa občestva, ki so šola take solidarnosti – mala občestva, kot je družina, in velika, kot so župnije z različnimi skupinami in živimi občestvi. Hvaležen je vsem, ki spodbujajo k solidarni pomoči, in tistim, ki so se na ta povabila odzvali.

Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje. FOTO: Tatjana Splichal

Molitev, dobra dela in medsebojna podpora

»Zato je za živost Cerkve pomembno, da živimo drug z drugim, se podpiramo in molimo drug za drugega. Občestvo ni samo navzočnost, so tudi molitev, dobra dela in medsebojna podpora,« je dejal škof Saje in dodal, da ko vsak dan pri maši in osebno prebiramo, premišljujemo in molimo z Božjo besedo, se Bogu zahvaljuje za njegovo jasno besedo, ki nam odgovarja na preprosta vsakdanja vprašanja in daje odgovore v težkih življenjskih dvomih.

Žive skupnosti, v katerih čutimo, da med nami prebiva Bog

»Bogu se zahvaljujem za vse sodelavce, duhovnike, redovnike, redovnice in verne laike. Zaradi vaše zavzetosti so župnije in druga mala občestva žive skupnosti, v katerih čutimo, da med nami prebiva Bog. Hvala tudi vsem, ki svoje trpljenje in preizkušnje darujete za različne potrebe sveta in Cerkve. Naša hvalnica se s psalmistovimi besedami dviga k Tebi, Gospod, naš Bog, ko se ti zahvaljujemo z vsem svojim srcem, tvoje ime častimo na veke, zakaj velika je tvoja dobrota do nas,« je zaključil škof Saje.