Narodni dom je bil arhitektonsko in vsebinsko izjemno zahteven projekt

Založništvo tržaškega tiska je ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu izdalo knjižico Narodni dom. Trst 1904–1920.

V njej so podane osnovne informacije o tej prestižni palači in o simbolnem pomenu, ki jo je imela za mesto Trst na začetku dvajsetega stoletja.

Knjigo, ki jo bogati obsežno fotografsko gradivo, so izdali v dveh različicah, v slovenščini in italijanščini.

Uvodoma v knjižici piše: »Slovenci so v Trstu na začetku dvajsetega stoletja želeli imeti ugledno reprezentančno palačo.

Zgradili so Narodni dom, ki je bil arhitektonsko in vsebinsko izjemno zahteven projekt.

Opremljen z najmodernejšo tehnologijo in večfunkcionalen je združeval kulturne ter gospodarske dejavnosti.

Palača je imela mogočen vhod, kavarno, restavracijo, hotel s petimi zvezdicami, gledališče.«

Živahno središče za Slovence in Slovane

Narodni dom je bil živahno središče za Slovence in Slovane, saj je ponujal prostor 33 društvom.

Ne preseneča, da je italijanski iredentistično-nacionalistični Trst doživljal stavbo kot izziv.

Mesto v zalivu je gospodarski, politični in kulturni spor tragično zaključilo po prvi svetovni vojni.

Leta 1920 so na novo organizirane fašistične škvadre ob molku oblasti in s privoljenjem sil javnega reda kot svoje veliko dejanje požgale Narodni dom.

Narodni dom v Trstu

Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti nacionalistov

Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje.

Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil.

Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti nacionalistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru.

Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.

Grozljiva napoved, kako bo fašizem na oblasti ravnal s Slovenci

Požig Narodnega doma je bila grozljiva napoved, kako bo fašizem na oblasti ravnal s Slovenci in kakšna bo njegova vloga v Evropi: nasilje in vojna sta bila srce Mussolinijeve kreature.

Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli.

Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali.

V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin

Gradnja po načrtih arhitekta Maksa Fabianija

Knjižica ima leksikonsko zasnovo. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej dogajanje umestila v širši zgodovinski okvir.

Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva.

Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru.

Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Narodni dom v Trstu

Odpiranje stavbe se ni zgodilo s slovesnim odprtjem

Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904:

»Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«

A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo.

Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo.

V Narodnem domu je bilo tudi poklicno slovensko gledališče

Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4.375 m², ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost.

V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana.

V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram, Hlapce celo pred Ljubljano.

Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav.

Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.

Narodni dom v Trstu po požigu.

Tajna organizacija Borba: zgodba o prvem primorskem antifašizmu

ZTT je v sodelovanju z Odsekom za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici, Skladom Dorče Sardoč ter finančno podporo Društva Tigr Primorske (območna enota Trst) izdalo knjigo zgodovinarja Milana Pahorja Tajna organizacija Borba 1927–1930.

Knjiga je priročna, primerna čim večjemu številu bralcev, nezgodovinarjev, ki bi želeli poglobiti eno poglavje naše zgodovine.

Pri urejanju obsežnega materiala je Pahorju pomagal zgodovinar Štefan Čok, ki je ocenil, da je delo pomembno zaradi celovitega pogleda, ki ga nudi v dogajanje, ki je privedlo do umorov Slovencev.

Bralec izve, kaj se je dogajalo v tistih letih in kaj je pomenilo oblikovanje tajne organizacije in posledično kaj pomeni zbrati informacije o njej, saj ni zapisnikov ali uradnih dokumentov.

Zgodba Borbe je malo poznana in kratka (od leta 1927 do 1930) ter velja za prvo obdobje antifašizma.

Delovala je v Trstu, na Krasu, na Pivškem in v Istri. Na Goriškem je istočasno delovala Organizacija z Zorkom Jelinčičem in Albertom Rejcem na čelu, nad njima pa je bil Tigr.

Ta prvi antifašizem se je zaključi z ustrelitvijo štirih Slovencev pri Bazovici oziroma z drugim delom prvega tržaškega procesa decembra 1931 v Rimu, kjer so sodili dodatnim 28 obtožencem.

Primera dveh ilegalnih listov, Borbe in Svobode.

Prizadevali so si za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma

Namen Borbe je bil organizacija aktivnega odpora proti fašističnemu režimu na Krasu, Tržaškem in v Istri.

Gibanje, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), je imelo na Tržaškem samostojno vejo, imenovano Borba, na Goriškem pa vejo Organizacija.

Glavni predstavniki so se zbrali na sestanku na Nanosu leta 1927, kjer so se dogovorili, da je njihovo delovanje prešlo v ilegalo.

Člani organizacij so bili različno politično usmerjeni domoljubi, ki so bili organizirani po sistemu trojk.

To pomeni, da so se med seboj poznali le člani trojke, vodilni v njej, pa je imel stike tudi z drugo trojko oz. vodstvom.

Osnovna enote se je nato povezovala v celice, sektorje in srenje. Prepoznavni znak je bila številka 4, bila je simbol zapisa TIGR, morala pa je stati na točno določenem mestu na osebnem dokumentu.

Pri aktivnem odporu so se zgledovali po nasprotnikih, tako so napade npr. izvajali nad italijanskimi šolami, vrtci, skladišči orožja.

Aktivnost tajne organizacije propaganda proti popolni fašizaciji tedanje Julijske krajine oziroma Primorske.

Čeprav italijanska policija tekom preiskav ni našla statuta organizacije, je bil namen jasen: da se z vsemi sredstvi bori proti fašizmu, da vzpodbuja obvezno učenje slovenščine v družinah, da preprečuje vstop mladine v fašistične organizacije, da deluje za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma.

Spomenik pri Bazovici Foto: Ivo Žajdela

Fašistično sodišče je štiri člane Borbe obsodilo na smrt

V sami organizaciji Borba je potekala delitev na dve polovici, prvi so bili zadolženi za izvedbo konkretnih akcij, drugi pa so skrbeli za propagando ter organizacijo delovanja.

Različne smeri oz. organizacije je povezoval enoten cilj, struktura in metoda dela pa se je razlikovala po posameznih področjih.

Tržaška organizacija je bila izrazito akcijska, goriška pa predvsem kulturna, propagandna in deloma obveščevalna, skrbela je namreč za izdajo ilegalnega časopisa Borba.

Prvo akcijo so izvedli z 28. na 29. september 1928, ko so pri Proseku zažgali otroški vrtec, namen je bil namreč uničiti vidne nosilce potujčevanja.

Organizacijo so italijanske oblasti odkrile šele po napadu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste.

Obtoženim so sodili na posebnem sodišču za varnost države v Trstu (1. tržaški proces).

Na procesu, ki je trajal od 1. do 5. septembra 1930, je fašistično sodišče Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča obsodilo na smrt.

Ustrelili so jih že čez nekaj ur, naslednji dan, 6. septembra 1930, zgodaj zjutraj na gmajni pri Bazovici, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni.

Partizanska šola na Tržaškem v letih 1943–1945

Kot tretjo knjigo v zbirki Spominske poti Slovencev v Trstu je založba ZTT izdala zajetno delo Milana Pahorja z naslovom S knjigo v vojni in podnaslovom Partizanska šola na Tržaškem 1943–1945.

Založila sta jo Založništvo tržaškega tiska ter Narodna in študijska knjižnica Trst v sodelovanju s partizanskim združenjem VZPI-ANPI, uredili pa sta jo Martina Kafol in Gabriela Caharija.

Delo je zgodba o šoli, ki je na Primorskem nastala v jeseni leta 1943, dvajset let potem ko je slovensko šolo nasilno ukinil fašistični režim v Italiji.

Ob zgodovinskem orisu knjiga ponuja bogat izbor pričevanj o partizanskih šolah na Tržaškem, ki je nastal tudi ob snemanju radijskih oddaj slovenskega sedeža RAI pod uredništvom Luane Grilanc.

 Učenci partizanske šole v Nabrežini. 

Knjiga je nastajala več let

Milan Pahor je na prvi predstavitvi v Narodnem domu pojasnil, da je knjiga nastajala več let.

S tematiko partizanskega šolstva se je občasno srečeval skozi vse svoje delo, pred nekaj leti pa sta ga k pisanju knjige povabili nekdanja partizanska učiteljica Zorka Legiša Mervic in tedanja predsednica VZPI Stanka Hrovatin.

Pahor se je moralno obvezal, da se bo, ko mu bo čas dopuščal, res poglobil v obdobje, »ko je nemogoče postalo mogoče«.

Prva pričevanja učiteljic in učiteljev je začel zbirati pred približno sedmimi leti, ko je na to temo pripravil cikel radijskih oddaj, v zadnjih letih je pridobil tudi spomine nekaterih učencev ter se poglobil v obstoječe gradivo.

S pomočjo sodelavk na ZTT in zgodovinskem odseku NŠK mu je na koncu uspelo pripraviti več kot 300 strani obsežno knjigo.

Berilo, sestavila ga je Mara Samsa.

Posebno pozornost je posvetil duhovnikom

Avtor je evidentiral 35 šol in več kot sto učiteljev, ki so po padcu fašizma in vse do konca vojne delovali na Tržaškem.

V knjigo je vključil tudi podatke o šolah, ki so delovale v neposredni bližini tržaškega ozemlja (na primer v Jamljah), pa tudi tržaške partizanske učitelje, ki so delovali drugje (Karel Šiškovič - Mitko je na primer poučeval v Črnem Kalu).

Posebno pozornost je posvetil duhovnikom: kar 15 izmed njih (Anton Piščanc, Franc Malalan, Mirko Filej ...) je poučevalo na partizanskih šolah, kar je pozitivno vplivalo na priljubljenost partizanskih šol med domačini.

Pomembno vlogo v zgodbi o partizanskem šolstvu so odigrale ženske: kot učiteljice a tudi kot mame, ki so svoje otroke pošiljale v šolo.

Pahor ocenjuje, da je partizanske osnovne šole na Tržaškem obiskovalo okrog 1.500 otrok.

Predstavitev knjige S knjigo v vojni, urednica Martina Kafol in avtor Milan Pahor. Vir: Primorski dnevnik