Mašo je daroval prelat Anton Slabe.

V nedeljo, 30. junija, je bila v Šentjoštu, pri Kapeli mučencev, spominska slovesnost. Mašo je daroval prelat Anton Slabe.

Slavnostni govornik po maši je bil prvi predsednik Vlade Republike Slovenije Lojze Peterle, ki je dejal, da je težko govoriti na tem kraju. »In ravno zato, ker je težko, je treba govoriti. Tu nam ne sme opešati spomin, kajti če opeša spomin, se slabo piše naši prihodnosti.«

Osamljenost so preobražale v podarjenost družinam in širši skupnosti

Pojasnil je, da v Šentjoštu ni treba razlagati, kdo so tete, vendar si njihovega pojava ne moremo pojasniti brez razlage časa, v katerem so se pojavile. »Zgodil se je čas, na katerega preprosti, mali človek ni imel velikega vpliva. Znašel se je v vihri, ki so jo mojstrili drugi. Ostal je sam s svojimi vrednotami, vizijami in željami.


Slavnostni govornik je bil prvi predsednik Vlade Republike Slovenije Lojze Peterle.

Tako je bilo z družicami tistih, ki so se komunističnemu nasilju med drugo svetovno vojno postavili v bran za življenje, vero, dom in domovino. Vendar tete niso nekakšen stranski produkt revolucije in vojne. Ti dve sta jim vzeli fante. Tete pa so postale z lastno odločitvijo, da se ne bodo poročile. Kulturi smrti so se uprle z večno zvestobo. Ostale so v ljubezenskem odnosu, katerega fizični del je kruto prekinilo nasilje. Sklenile so zavezo z izgubo najdražjih, z bolečino.

Osamljenost in uradna zaznamovanost so z vero, upanjem in ljubeznijo preobražale v podarjenost družinam in širši skupnosti. Bile so svetilniki, ki so krepili življenje. Bile so skromne, a pogumne in vztrajne. Živele so iz vrednot, ki so močnejše od iger moči in oblasti. Pomenile so etično gostoto brez primere.«

Hvala, drage tete, za vaše osmišljeno trpljenje

Ve, kaj pomeni biti teta, ker je imel čast poznati Marijo Tominec, Štefančevo Mici. »Bila je ena tistih, ne redkih v teh krajih, ki se je po nasilni smrti svojega fanta zaobljubila, da se ne bo poročila. Bila je zgled vere in življenjske vedrine.
Naše tete niso bile samo vezivo skupnosti, v kateri so živele. Bile so motnja režimu, ki je obljubljal raj brez Boga.


Pevski zbor

Njihova življenjska pričevanja so preživela in presegla vse ideologije nasilja. Živele so za druge. Prav je, da se jim danes posebej poklanjamo za vse, kar so dale svojim bližnjim in širši skupnosti. Prav je, da jim izrečemo javno priznanje, iskreno hvaležnost ter jih ohranimo v spoštljivem in trajnem spominu. Iskrena hvala, drage tete, za vaše osmišljeno trpljenje, vaše molitve, misli, besede in dejanja, za vaše nesebično razdajanje drugim.«

Dokler nas ne bo zanimala bolečina drugega

Živi samo še nekaj tet. Generacija, ki je doživela tri totalitarizme in revolucijo se je skoraj v celoti poslovila. »Ni pa se poslovila slovenska nespravljenost. Problem teh, ki so si stali nasproti, je postal problem cele nacije. Za spravo sta potrebna dva, resnica pa zadeva vse nas, in samo z resnico si lahko pomagamo naprej.


V kulturnem programu so se spomnili tudi domobrancev.

Sredi Ljubljane stoji bel kamen, ki ga nismo sposobni popisati s pravimi besedami, niti prav razložiti. Da ne bi rekli nič o naši vojni in naši revoluciji se klanjamo žrtvam vseh vojn. Kjer ni logike tudi ni etike. Preteklost nas ne osvobaja, ampak še vedno deli. Tako bo, dokler ne bomo pustili prostora resnici in sočutju, dokler nas ne bo zanimala bolečina drugega.«

Povabilo na ples

Potem je omenil osebno izkušnjo. »Prej nisem povedal, da se je pokojna Mici zaobljubila, da ne bo nikoli več plesala. Ko pa smo se nekoč srečali s prešernimi praznovalci slovenske samostojnosti v Velikih Laščah, me je Mici prosila za ples. Takrat nisem vedel za njeno zgodbo, sem pa čutil, da ne gre za navaden ples. Prepričan sem, da ta odmik od zaobljube ni omajal zasluženega mesta na desnici Gospodovi. Mici, hvala vam za povabilo na tisti ples brez primere. Jaz bi še kar plesal. Hvala tudi za vse lepe naklekljane stvari.«

Čestitke Šentjoštu za močne družine

Spomnil je tudi, kako malo je veselja do življenja v Sloveniji in po Evropi, zato je Šentjoštu z čestital za močne družine. »Močne tudi zaradi ljubezni tet. Bog vam povrni drage tete in Bog vas živi. Naj živi samostojna, demokratična, evropska, kulturna in spravljena Slovenija.« V kulturnem delu slovesnosti so se spomnili tet, ki so v težkih vojnih in povojnih časih stopale po poti pogumnih odločitev.

Ehrlichova priznanja

Osmič so podelili Ehrlichova priznanja in medalje zaslužnim Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine ter so nam v vzpodbudo, da to dediščino prinašamo naslednjim rodovom. Podelili so ga sorodnikom Francke Grgadolnik, ene od tet. Komunisti so jo leta 1945 »obsodili« na smrt. Izpustili so jo po šestih letih, leta 1951. Ni si ustvarila družine. Oprostilno sodbo je doživela šele po demokratizaciji.


Ehrlichovo priznanje so podelili tudi duhovniku Janezu Hladniku.

Duhovniku Janezu Hladniku, ki je v Argentini poskrbel, da je država sprejela deset tisoč političnih beguncev. Zanje je ustanovil Slovesno vas.

Vanji Kržan, ki že vrsto let zbira pričevanja žrtev komunistične revolucije, ki jih od leta 1998 objavlja v reviji Zaveza. Življenjske zgodbe žrtev jo vedno presunejo. Odkriva desetletja zamolčano resnico. Zahvalili so se tudi Alešu Nosetu (priznanje odbora za kapelo mučencev), ki skrbi za vojaško zgodovino protirevolucije.

Fotografije: Peter Hladnik