Na Teharjah je bila v nedeljo, 7. oktobra, obletna spominska slovesnost za tam umorjene domobrance in civiliste.

Škof Stanislav Lipovšek

Spominsko slovesnost vsako leto pripravljata Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje. Somaševanje je vodil upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, ki je dejal, da so hvaležni vsem, ki so se na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja ter še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru.


Prihod romarjev na spominsko slovesnost

»Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne ter ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.

Hvaležni smo vsem, ki ste poskrbeli, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami ter po drugih krajih. Novo upanje budijo tudi simbolni pogrebi žrtev, ki so bili v Hudi jami, na dobravskem pokopališču pri Mariboru in drugod. V teku je postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame ter še iz nekaterih drugih grobišč v prostore začasne kostnice.«

Spopad med lažjo in resnico o zlu je posebne vrste spopad

Poudaril je, da je za trajen in resničen mir ter za prihodnost našega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo, in dodal, da je sprava možna le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja.



Spomnil je na nedavno izdano knjigo Franceta Cukjatija Slovenske podobe zla, v kateri je avtor zapisal, da se največje skrivnosti, kamor spada tudi človekovo dobro in zlo, ne da razumeti brez srca, brez čutenja. »Zato je spopad med lažjo in resnico o zlu posebne vrste spopad. Nihče ne more nikogar prisiliti, da sprejme laž oziroma resnico. Sprejem laži se zgodi z osebno privolitvijo, in ko se človek z njo sprijazni, jo ponotranji, postane laž del njega.«

Sprejeti resnico pomeni za žrtev odrešitev

Toda za sprejem resnice mora storiti še kaj več. »Včasih mora priznati svoje napake ali celo zločine, česar pa mnogi ne zmorejo ali nočejo. Sprejeti resnico pomeni za žrtev odrešitev, za povzročitelja pa obsodbo. Povzročitelj ne more sprejeti resnice, če istočasno ne premore pogumne in naporne spreobrnitve, česar pa, kot pravimo kristjani, ni mogoče brez Božje pomoči. Te pomoči pa ni, če si človek ne želi, oziroma zanjo ne prosi, saj vemo, da se Bog ne vsiljuje in upošteva našo svobodno izbiro.« Tu je po njegovem tudi odgovor, zakaj v Sloveniji spopad med resnico ter lažjo še vedno traja in bo še trajal.


Pričevali so tudi spominski križi.

Škof je tudi blagoslovil novi križev pot, ki vodi od vhoda v spominski park do cerkve sv. Ane.

Dogodki, ki so za vedno zaznamovali Celje

Po maši je bil spominski program, med katerim sta pela Andreja Zakonjšek Krt in Ivan Arnšek, potomca v teharskem taborišču zaprtih očetov. Povezovalka programa je prebrala pismo, ki ga je poslal celjski župan Bojan Šrot. Zapisal je, da so spomini, ki jih ohranjamo s to slovesnostjo na Teharjah, boleči. »Dogodki pred 73 leti so za vedno zaznamovali naše mesto, zato je prav, da se vsako leto poklonimo spominu na tiste, ki so postali žrtve vojnih in povojnih grozot.

Žrtvam dogodkov po drugi svetovni vojni, kakor tudi njihovim potomcem, je izrazil »globok poklon, spoštovanje in sočutje. Zaradi njih in mnogih drugih, ki so verjeli v našo domovino, danes živimo mirno in svobodno. Tudi zaradi njih naši otroci odraščajo v varnem okolju in govorijo lepo slovensko besedo.«

Da se upremo laži

Letošnji govornik je bil dr. France Cukjati, nekdanji predsednik državnega zbora, ki je dejal, da smo se, kot vsako leto, tudi to jesen zbrali »na kraju trpljenja naših slovenskih mož in žena, naših fantov, deklet in otrok. Pahnjeni v pekel revolucionarnega nasilja so bili mučeni, pomorjeni, zmetani v tankovske jarke, kraška brezna, rudniške jaške, zazidani, zasuti z odpadki in razglašeni za izdajalce, kolaborante, ničvredno golazen. Naši dragi može in fantje, žene in dekleta, katerih edini 'greh' je bil, da so ljubili svojo – našo – domovino.«

Spomnil je, da smo »na kraju holokavsta mlade domoljubne Slovenije. Na kraju zločina, ki ga je prinesla tako imenovana 'osvoboditev'. Na kraju žetve apokaliptičnega sovraštva, ki ga slovenski narod do tedaj še ni videl.«

Govornik France Cukjati

Ubite še vedno obkladajo s psovko »izdajalcev« in »kolaborantov«

Opozoril je, da sovraštvo storilce holokavsta sedemdeset let pozneje in trideset let po padcu komunističnega režima »še vedno traja in traja in še vedno se pobite množice obklada s psovko 'izdajalcev' in 'kolaborantov'. Največje zločince, organizatorje in izvajalce slovenskega holokavsta pa se še vedno časti kot narodne heroje ter osvoboditelje, saj je Ljubljana še polna njihovih spomenikov.

Krvni in ideološki dediči zločina očitno živijo v iluziji, da se bodo lahko še naprej izogibali bremenu neznosne krivde, če bodo žrtve še naprej veljale za krive in nevredne življenja. Tudi ob spomenikih 'herojev' se hranijo z utvaro, da so delali prav in so tudi sami heroji. S tem, ko lažejo javnosti, upajo, da bodo lahko nalagali tudi sebe in svojo vest.«

Vsaka izpoved resnice jih silno moti

Dejal je, da jih vsaka izpoved resnice silno moti, zato vsako žrtev še naprej sovražijo. »Tudi mrtvo, ker tudi mrtva žrtev, že davno pahnjena v kraško brezno ali rudniški jašek, še naprej govori in njena kri še vedno 'vpije v nebo'. Tudi če prepovedo vsa pričevanja in vse kritične medije, ter pozaprejo vse novinarje, ki imajo pogum povedati resnico, resnice ne morejo zazidati in zločinov ne morejo izničiti. Nikoli jih ne bodo mogli izbrisati, kot da jih ni bilo. Zločini so še vedno tu. Del nas so. Kot je otroštvo del odraslega človeka, tako je tudi zgodovina naroda del sedanje družbe. In tudi sedanjega stanja slovenske družbe ne moremo razumeti, če ne razumemo njene grozljive travme.«


Zapela sta Andreja Zakonjšek Krt in Ivan Arnšek.

Ideološko, vrednotno in duhovno izhodišče holokavsta

Dejal je, da smo na kraj zločina prišli, da tudi mi z molitvijo kličemo v nebo. »A klicati moramo tudi v človeška ušesa, tudi v ušesa vplivne 'avantgarde' in vsega ljudstva. Z resnico, protestom in zahtevo.« Spomnil je na Ivana Cankarja, ki je zapisal: »Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori.«

Zato vsakemu iskrenemu človeku, ki ima rad svoj dom in ga skrbi usoda domovine, srce jasno ukazuje, kaj naj govori in dela. »Ne gre namreč le za kruto pomorjen cvet slovenskega naroda, ampak predvsem za ideološko, vrednotno in duhovno izhodišče, ki je pripeljalo do tega holokavsta. To izhodišče je namreč še vedno prisotno. Ta vrednotni koncept še naprej deluje in omogoča 'laž', 'krajo' in 'uboje'.

Doktrina, ki zanikuje vse duhovne, razumske in moralne vrednote

Govornik je spomnil tudi, kako je na Nürnberškem procesu francoski glavni državni tožilec François de Menthon opozoril na ideološke razsežnosti zločinov: »Sleherna organizirana in množična zločinska dejavnost izvira iz zločina proti človeškemu duhu, to je iz doktrine, ki zanikuje vse duhovne, razumske ali moralne vrednote, na temelju katerih si narodi že tisočletja prizadevajo zboljšati človekov položaj.«

»Zato se mi, ki prihajamo na Teharje, ne spopadamo samo s težnjami pozabe ter zanikanja zločina, ampak tudi in predvsem z miselnostjo, ki je privedla do holokavstva ter je v veliki meri še vedno prisotna. Gre za spodbujano in tako rekoč uzakonjeno sovraštvo ter izključevalnost pri pomembnem kadrovanju in oblikovanju vodstev državnih ustanov.«

Da se upremo manipulacijam laži

Dejal je, da komunistična elita, tako imenovana »avantgarda«, ni bila tiste vrste, ki bi se na vrh moralnega in političnega vpliva spontano povzpela s svojo sposobnostjo ter moralno pokončnostjo oziroma s svojim požrtvovalnim delom za narod, ampak je bila tiste vrste, ki se je rodila iz moralne pokvarjenosti, iz zločina, kraje in laži. »Ker je ta 'avantgarda' tudi po osamosvojitvi ohranila svoje vplivne položaje po državnih ustanovah, je še naprej sprejemala v te ustanove nove ljudi po svojem izboru.« Zato je po njegovem osnovni ključ vzpostavitve in ohranjanja take »avantgarde« izključevalnost in negativna kadrovska selekcija, kar predstavlja nepovratno samodestrukcijo naroda.

Prva postaja teharskega križevega pota

Govornik je še dejal, da tu »nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega nasilja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico.«

Foto: Ivo Žajdela



Teharje, spominska slovesnost, France Cukjati, 7. 10. 2018.docTeharje, spominska slovesnost, škof Stanislav Lipovšek, 7. 10. 2018.doc