Odkritje spominske plošče na vojašnici v Trevisu. FOTO: Ivo Žajdela

V soboto, 9. novembra 2019, sta Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelova družba iz Ljubljane organizirali ekskurzijo v tri kraje, kjer so bili po vojni, leta 1945, slovenski begunci, ki so se umaknili iz Slovenije zaradi komunističnega nasilja.


Nagovor veleposlanika Slovenije v Italiji Tomaža Kunstlja. FOTO: Ivo Žajdela

Celodnevna avtobusna ekskurzija treh avtobusnih udeležencev (več kot 130 nas je bilo) je bila v soboto, 9. novembra.



Najprej smo se ustavili v taborišču v Viscu, nato pa v vojašnici v Trevisu, kjer je bilo med drugo svetovno fašistično taborišče, po vojni pa taborišče za begunce, ki so reševali življenje pred komunizmom.



Postavitev spominske plošče

Napovedani obisk je tudi nekoliko pospešil dve leti trajajoči upravni postopek za postavitev spominske in informativne plošče na zunanjem obzidju nekdanjega taborišča v Monigu (Trevisu), kjer je še vedno dejavna vojašnica.



Pobudo je dal trevižanski zgodovinski zavod Istresco, ki je med drugim nedavno ponatisnil obsežno knjigo prof. Francesche Meneghetti o koncentracijskem taborišču v predmestju Trevisa. Zamisel sta sprejeli prejšnja in sedanja občinska uprava ter vojaško poveljstvo.

V soboto, 9. novembra, je bilo tako slovesno odkritje dvojne velike plošče z napisi v italijanščini, slovenščini, hrvaščini in angleščini. Opozarjala na okoli 200 večinoma slovenskih žrtev fašističnega taborišča ter na povojno zatočišče za kakih 20.000 beguncev, med katerimi jih je bilo več kot tisoč Slovencev.

Župan, škof, slovenski veleposlanik

V vojašnici v Trevisu so nas sprejeli z veliko pozornostjo. Pri postavitvi spominske plošče, pritrjena je na zunanji zid vojašnice, blizu vhoda, so bili prisotni župan Mario Conte in drugi predstavniki lokalne skupnosti, veliko praporov, škof Michele Tomasi, ki je ploščo blagoslovil, komandant kasarne Cadorin Massimo Alessio, govoril pa je tudi veleposlanik Slovenije v Italiji Tomaž Kunstelj.


Ploščo je blagoslovil domači škof. FOTO: Ivo Žajdela

V kapeli taborišča je domača raziskovalka zgodovine prof. Francesca Meneghetti predstavila prenovljeno izdajo svoje zajetne knjige o taborišču, v kateri je lepo predstavila tudi slovenske medvojne internirance in povojne begunce.

Pri pripravi knjige ji je pomagal Ivo Jevnikar, ki je napisal tudi uvodno besedo.

Vojašnica je postala koncentracijsko taborišče

Vojašnico v predmestju Trevica, Monigu, ki so jo zgradili ob začetku druge svetovne vojne, da bi v njej urili italijanske vojake, je doletela usoda, da je bila najprej koncentracijsko taborišče za slovenske in hrvaške civiliste, moške in ženske vseh starosti, ki so jih prijeli in deportirali na podlagi Okrožnice C 3 generala Maria Roatte.


Predstavniki lokalne skupnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Na podlagi njenih določil je mislil zatreti jugoslovanski odpor, ki se je začel po italijanski okupaciji, z vsesplošnimi racijami brez razlikovanj. Ko so julija 1942 stavbe predali temu namenu, še niso bile dokončane. Stavba za poveljstvo ni bila dograjena, ni bilo stražnih stolpov, ne bodeče žice na vrhu obzidja.

Stalo pa je šest stavb v obliki črke »u«, na koncu še stavba s kuhinjo in kopalnicami. Ko so pripeljali civiliste, so območje razdelili na predel za moške ter predel za ženske in otroke.

Ločevala ju je bodeča žica, ki je delila na dvoje veliko dvorišče, ki je danes poraščeno, takrat pa je bilo povsem pusto.

Umrlo je 200 ljudi, od tega 53 otrok

V vsaki stavbi so bila stranišča in umivalniki s pitno vodo. Zato se je dalo tu bolje prestajati zapor kot v sorodnih taboriščih, kjer so bile barake ali šotori in ni bilo vode. Računali so, da bo v taborišču 2.400 ljudi, v obdobjih največje naseljenosti pa jih je bilo v njem več kot 4.000. Prenatrpanost, mraz in nezadostna ter neuravnovešena prehrana so povzročali bolezni in smrt. Umrlo je kakih 200 ljudi, od tega 53 otrok.


Udeleženci ekskurzije pred spominsko ploščo.FOTO: Ivo Žajdela

Od marca 1943 je bila vojašnica tudi taborišče za vojne ujetnike iz Južne Afrike in Nove Zelandije, ki so jih namestili, verjetno v šotore, ob stavbi s kuhinjo. V tistem času se je tudi zmanjšalo število internirancev. Ostali so v glavnem tisti, ki so jih vojaki imeli za »zaščitene internirance« in so jih uporabili tudi za kmečko delo zunaj obzidja, vendar so se morali zvečer vračati v taborišče.

Pomoč je nudil tudi bogati inženir Milan Lenarčič

Okoliško prebivalstvo iz župnije Monigo je vedelo za dogajanje, zlasti za dramatično stanje otrok, za katere ni bilo mleka. Organizirali so verigo pomočnikov, ki jo je vodil duhovnik Antonio Serafin. Preko Brede Rus, ki je bila hčerka mestnega fizika v Ljubljani Mavricija Rusa ter je stopala v vojašnico in v bolnišnico v uniformi Rdečega križa, je dospela slovenska pomoč, ki jo je nudil bogati inženir Milan Lenarčič.


Francesca Meneghetti je predstavila svojo zajetno knjigo o taborišču. FOTO: Ivo Žajdela

Ta se je bil iz domovine preselil v Vilo Pace blizu Trevisa. Ljubljanska škofija je nudila duhovno oporo, potem ko je dosegla dovoljenje, da v taborišča pošlje nekaj »katehetov«.

Posegala je tudi v Vatikanu in pri italijanskih oblasteh z opozarjanjem na žalostno stanje interniranih civilistov.

Po vojni je vojašnica postala taborišče za begunce

Taborišča je bilo konec ob italijanski kapitulaciji, ko je 8. septembra 1943 kraljevina Italija zapustila drugo svetovno vojno: nadzor nad njenim južnim delom so prevzeli zavezniki, medtem ko je fašizem skušal na severu oživeti v obliki republike.


O tem povojnih slovenskih beguncih v taborišču Monigo je govorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Ivo Žajdela

Vojašnico so prevzeli Nemci, ki je niso uporabljali kot koncentracijsko taborišče. Vojašnica je ob koncu vojne, med majem in avgustom 1945, spet spremenila namembnost.

Postala je taborišče za begunce iz več delov Evrope. Sprejela je okoli 20.000 ljudi, tudi veliko Slovencev. Nato se je povrnila k začetni vojaški namembnosti, zaradi katere so jo zgradili.

V Trevisu so bili tudi slovenski begunci

Angleži so sredi maja 1945 iz taborišča v Vetrinju na Koroškem sem z dvema konvojema tovornjakov pripeljali 1.100 slovenskih beguncev. To je bil tudi dva tedna kasneje močan signal za domobrance v Vetrinju, ko so jim Angleži govorili (lagali), da jih bodo prepeljali v Italijo, v resnici pa so jih s to podlo zvijačo vozili iz Vetrinja in predajali v roke komunističnim partizanom, nakar so jih ti v veliki večini umorili v množičnih pomorih.

O tem je govorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch, ki je o povojnih slovenskih beguncih v Italiji napisala knjigo. Predstavila je tudi izjemno zavzetost beguncev, da so si čim bolje organizirali prebivanje v težkih razmerah, od šolstva do kulture ter verskega življenja.

Fotografije Ivo Žajdela