Spominska maša za umrle vojne ujetnike v nesreči na Vršiču [FOTO]
Spominska maša za umrle vojne ujetnike v nesreči na Vršiču [FOTO]
Leseno kapelo z dvema stolpičema pravoslavnega sloga, sprva obloženo z lubjem, pozneje s skodlami, posvečeno sv. Vladimirju, so zgradili preživeli ruski tovariši leta 1916 v spomin na žrtve snežnega plazu in drugih umrlih ob gradnji ceste – natančno število umrlih vojakov ni znano – pa tudi v lastno versko oporo.
Po vojni so nekateri bivši ruski ujetniki ostali v kraju, leta 1921 pa so med Slovence prišli še ruski priseljenci kot graničarji ob rapalski meji. Oboji so s kranjskogorskimi rojaki iz leta v leto prihajali k ruski kapelici in se poklanjali preminulim ob dnevu sv. Vladimirja.
Po drugi svetovni vojni so srečanja opešala zaradi nenaklonjene oblasti. V šestdesetih letih so znova zaživela, na zadnjo nedeljo v mesecu juliju. V osemdesetih pa je kranjskogorski župnik Marko Benedik pri ruski kapelici vpeljal molitev za nesrečno umrle vojne ujetnike.
Obsodba vojne v Ukrajini
Slovesnost pri Ruski kapelici je letos (v soboto, 27. julija) kot lani zaradi vojne v Ukrajini izpeljana v okrnjenem obsegu, brez predstavnikov slovenskega državnega vrha. Po ruski okupaciji Ukrajine je obisk politikov upadel. Društvo Slovenija Rusija je v preteklosti obsodilo rusko agresijo na Ukrajino ter izrazilo solidarnost z ukrajinskim narodom in delom ruske družbe, ki nasprotuje vojni.
Fotogalerija Jožeta Potrpina z večerne maše v Kranjski Gori:
Simon Oblak, član društva in začetnik srečanj tudi na državni ravni na Vršiču in z večkratno udeležbo državnih in cerkvenih delegacij pri katoliški maši v župnijski cerkvi v Kranjski Gori, je ob letošnji, ki je že enaintrideseta, poudaril, »da je bolj kot vse drugo pomembna tradicija. Društvo Slovenija Rusija se s kranjskogorsko občino trudi, da ta tradicija ne zamre. Želimo predvsem miru, tudi na kraju, kjer danes divja vojna«.
Z ekumensko udeležbo
Takšnega značaja je bila v petek, 26. julija, tudi znova spominska maša z ekumensko udeležbo v Kranjski Gori, ki je po običaju uvedla srečanje pri Ruski kapelici naslednjega dne. Mašo je ob somaševanju župnika Janeza Šimenca in še devetih duhovnikov iz vseh šestih slovenskih škofij – med njimi dva redovnika ter delegacija profesorjev z dekanom ljubljanske Teološke fakultete – vodil upokojeni škof dr. Stanislav Lipovšek.
Udeležili so se je predstavniki Srbske pravoslavne Cerkve: episkop Londonsko – irski in vikarni episkop jegarski Nektarije, diakon Peter Kozakijević iz Zagreba, paroh Rade Despotović iz Ljubljane in paroh Milan Jovanović iz Maribora ter Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji. Med uglednimi gosti so bili še predstavniki diplomatskega zbora, Društva Slovenija Rusija, Kolping združenja, županja Kranjske Gore in farani. Že pred mašo in po njej je prosvetni pevski zbor pod lipo pred cerkvijo pripravil krajši koncert, prav tako je pel med bogoslužjem.
Vizija slovenske himne
Škof Lipovšek je v pridigi spomnil, kako je nadvse potrebno, »da smo nosilci upanja polnega dogajanja, ki je vzniknilo tudi pri Ruski kapelici na Vršiču, ko je ta kraj trpljenja in smrti sredi 1. svetovne vojne, prav po narodih, ki so se tu vojskovali na različnih straneh, postal kraj sprave, miru in sodelovanja med ljudmi in narodi in se tako uresničuje Prešernova vizija in sporočilo naše himne, ki blagruje narode, 'ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan …' In mi vsi, ki leto za letom ohranjamo in poglabljamo sporočilo spominskega slavja pri kapelici na Vršiču in pri tej spominski sv. maši tukaj v župnijski cerkvi v Krajnski gori, nismo le predstavniki narodov, ki so sodelovali v 1. svetovni vojni, ampak smo kot pripadniki krščanskih Cerkva in nekrščanskih verskih skupnosti nosilci veličastne vizije in nepremagljivega upanja, ki ga oznanja božji načrt odrešenja in duhovno izročilo, ki določa in gradi naše verske skupnosti in ustanove, ki jim pripadamo«.
Vsako življenje je sveto
Ob koncu maše sta zbrane nagovorila tudi episkop Nektarije in evangeličanski škof Novak.
Episkop Nektarij je med drugim še posebej poudaril: »Njihova smrt (vojnih ujetnikov na Vršiču) nas spominja na grozote vojn in globoke rane, ki so ostale v duši mnogih narodov. Spomin na nesrečno umrle ni samo naša dolžnost, ampak tudi izraz ljubezni do vsakega človeškega življenja. Cerkev nas uči, da v vsakem človeku gledamo Božji obraz in da je vsako življenje sveto. Zato naša molitev in spominjanje zaobjemajo vse nedolžne žrtve brez obzira na narodnost ali vero, prav to mesto pa nas spominja na neobhodno potrebo po miru, sobivanju in razumevanju med narodi.«
Škof Novak pa je svoj nagovor sklenil z besedami: »Božja beseda, delovanje Svetega Duha in naš osebni odnos z Odrešenikom Jezusom Kristusom dajejo neslutene moči, potrpljenje, vzdržljivost in ljubezen. Zato naj nas druženje ob Božji besedi in skupna molitev združujejo v medsebojni ljubezni, spravi in miru, da bomo res luč temu svetu, ki trpi v temi sovraštva in vojn. Naj Kristusova ljubezen in mir povežeta naša srca in naj ta mir delimo z našim sočlovekom, ki ga zares potrebuje in po njem hrepeni. Božji mir z nami in vsemi vami.«