Spomini Zdravka Kalana
Spomini Zdravka Kalana
Založba Mladika je izdala spomine političnega emigranta, umrl je leta 1992 v New Yorku, dr. Zdravka Kalana Zgodba mojega življenja.
Dr. Zdravko Kalan
Založba Mladika je v zbirki Zapisi iz zdomstva izdala peto knjigo, spomine političnega emigranta, umrl je leta 1992 v New Yorku, dr. Zdravka Kalana Zgodba mojega življenja.
V prvih štirih knjigah so izšli spomini Alojzija Geržiniča, Pavla Borštnika, Jožeta Mihevca in Branka Rebozova. Vsi so bili politični emigranti, po drugi svetovni vojni begunci zaradi komunističnega nasilja v domovini.
Bil je eden izmed stebrov slovenske skupnosti v New Yorku
Dr. Zdravko Kalan (Motnik, 1906–New York, 1992) je bil katoliški javni delavec trdne slovenske in demokratične zavesti. Pred vojno je bil odvetnik, pod tujo zasedbo je odklonil komunistično revolucijo in sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića. Zaradi tega so ga Nemci junija 1944 aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau.
Po koncu vojne se iz taborišča oziroma domov ni vrnil, prav zaradi »zmage« komunističnega režima. Do leta 1949 je v Nemčiji in Avstriji sodeloval z ameriškimi obveščevalci in s protirežimskim gibanjem Andreja Glušiča.
Izselil se je v ZDA in se ustalil v New Yorku, magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. Leta 1956 so se mu pridružili žena in oba otroka.
V župniji sv. Cirila se je zlasti s Prosvetnimi urami uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu.
Še malo pred smrtjo se je odločno zavzel za ameriško priznanje samostojne slovenske države.
Zdravko Kalan leta 1945
Alenka Puhar je za knjigo napisala odličen esej Podvojeni Dachau
Spomini dr. Zdravka Kalana so dragoceno pričevanje slovenskega javnega delavca, uglednega odvetnika, ki med drugo svetovno vojno in revolucijo zaradi monopolnega položaja komunistov in njihovih nasilnih metod ni bil na strani Osvobodilne fronte, a se tudi ni pridružil protikomunističnim enotam, čeprav je ilegalno sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića.
Svoja načelna in dostojanstvena stališča je plačal z grozotami koncentracijskega taborišča v Dachauu.
Ob zelo stvarnem opisu življenja in trpljenja v taborišču nam avtor pripoveduje še o celi vrsti zanimivih in dramatičnih poglavij slovenske polpreteklosti: o delu na sodiščih in v odvetniškem poklicu v 30. letih prejšnjega stoletja; o različnih okoljih predvojne Slovenije – na Gorenjskem, Dolenjskem in Štajerskem – kjer je živel in delal; o stanju duha zlasti na idejnem in strankarskem področju; o služenju vojaškega roka v predvojni Jugoslaviji in dramatičnih dnevih mobilizacije ter razpadanja države zaradi napada 6. aprila 1941 in nepremostljivega hrvaško-srbskega spora; o sklepu, da se po rešitvi iz taborišča ne vrne v domovino, ki je bila pod komunistično oblastjo; o delu med Slovenci v Nemčiji ter sodelovanju tako z ameriškimi obveščevalci kot s protirežimskim krogom voditelja Matjaževe vojske podpolkovnika Andreja Glušiča; končno o prvem obdobju novega življenja kot ročnega delavca v Združenih državah, točneje v »ameriški Ljubljani« – Clevelandu.
Zdravko Kalan in podpolkovnik Andrej Glušič, Bad Hofgastein, okt. 1947.
Alenka Puhar je za knjigo napisala odličen esej Podvojeni Dachau
Le nekateri deli teh spominov so bili objavljeni, o štirih desetletjih življenja v New Yorku pa zvemo zelo malo. Zato spomine dopolnjujejo zapis, ki ga je za to knjigo napisal njegov sin mag. Tomo Kalan, in fotografije iz družinskega arhiva.
Publicistka in raziskovalka Alenka Puhar je za knjigo napisala odličen esej Podvojeni Dachau. V njem je strnila svoja spoznanja o tem, zakaj so nemška taborišča postala za preživele in za jugoslovanski režim tako zelo občutljiva tema.
Knjigo Zgodba mojega življenja je uredil in skrbno opremil urednik zbirke Ivo Jevnikar.
