Uvrščam se med tiste muzejske primerke, ki z dopusta še vedno radi pošljejo kakšno razglednico, pa čeprav se zavedam, da lahko pozdrave hitreje pošljem po telefonu in da kdaj naslovnik po dopustu celo prej vidi mene kot razglednico. Morda se je spremenila vloga razglednic. Če so včasih nosile pozdrave, zdaj morda nosijo spomine: pa naj bo s tem, ko čez mesece ali leta obujaš spomine z razglednicami, ki jih je kdo poslal tebi, ali pa si preprosto zapomniš, kaj si sam na razglednico napisal, in ti tako neka podrobnost dopusta ostane bolj v spominu.

Ko sem razmišljal o tokratni temi tedna, torej o denarju, ki ga porabimo za dopust, sem se tako spomnil nekega potovanja pred več leti. Bolj kot proračun, ki ga je potovanje zahtevalo, mi je v spomin prihajala razglednica, ki sem jo od tam poslal. Nanjo sem napisal, da je v tistem kraju vse, kar drago plačaš, dolgočasno, kar je poceni, pa je navdušujoče. Bistvo dopusta ni v denarju, ki ga zanj zapravimo, pač pa v spominih, ki jih...