Zelo dolgo je trajalo, da smo dobili slovenski prevod celotnih (ne cenzuriranih) spominov Vladimirja Vauhnika. Z naslovom Pod krinko jih je izdala založba Modrijan, spremno besedo je napisal Marijan F. Kranjc.

Vladimir Vauhnik (1896–1955, Buenos Aires) je bil bri­gadni general Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD). Bil je poročnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske in pozneje Maistrov borec. Po prestopu v vojsko Kraljevine Jugoslavije je končal najvišje vojaške šole in opravljal različne štabno-poveljniške dolžnosti. V Parizu je skupaj z majorjem Dražem Mihajlovićem obiskoval slovito vojaško šolo Ecole de guerre, potem pa opravil še specializacijo v Londonu. Leta 1936 je postal načelnik štaba Drinske divi­zije, od 1938 pa je bil vojaški ataše VKJ v Berlinu. Pravočasno je izvedel za datum nemškega napada na Jugoslavijo, menda od Göringovega načelnika štaba generala Hansa Je­schonneka, ki je bil slovenskega rodu. Gestapo je aprila 1941 Vauhnika aretiral in »izgnal« iz Nemčije. Najprej je bil v Zagrebu, nato pa se je kmalu vrnil v Slovenijo. Bil je član in analitik angleške obveščevalne skupine BBZ v Ljubljani (1941–1944). Spomladi 1944 je postal namestnik poveljnika JVvD v Sloveniji s činom brigadnega generala. Junija 1944 je emigriral v Švico in potem v Argentino. Napisal je spomine z naslovom Ne­vidna fronta. V emigraciji so ga imeli za partizanskega (sovjetskega) obveščevalca, čeprav je bil dejansko sodelavec britanske in dvojnik nemške obveščevalne službe SD.

Polkovnik Vauhnik je bil odličen vojaški in obveščevalni strokov­njak. Bil je najmlajši generalštabni polkovnik jugoslovanske vojske. Vse vojaške strokovne postavke, tudi obveščevalne posege, je zasnoval na matematičnih dokazih.

Najbolj slovi po tem, da je pravočasno izvedel za napad na Jugoslavijo, kar pa ni povsem točno. Vauhnik je namreč 2. aprila 1941 izvedel, da bo Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugo­slavijo (z 32 divizijami) in (predhodno) bombardirala Beograd. Ko je general Simović, predsednik vlade, to sporočilo prejel (bil je na poročnem slavju svoje hčerke), je menda izjavil, da »gre za britanske provokacije«. Sicer pa, kaj naj bi storili v tako kratkem času.

Čeprav so gestapovci v Berlinu stalno nadzirali delovanje polkov­nika Vauhnika, so Nemci za njegova poročila iz Berlina izvedeli prek sodelavcev v generalštabu jugoslovanske vojske v Beogradu. Vauhnik je bil aretiran že 5. aprila 1941, vendar je bil iz gestapovskega zapora takoj premeščen v zapor pod nadzorom SD, preiskavo pa je prevzel general SS Schellenberg osebno. Vauhnik je dobro vedel, da se bo nemškega zapora in mučenja (strupov) izognil le, če na­videzno pristane na tajno sodelovanje. General Schellenberg mu je najprej ponudil službo v nemški vojni industriji, vendar je polkovnik Vauhnik povedal, da bi raje odšel na kakšno dolžnost na Slovaško ali Hrvaško, na kar mu je general dejal: »Na Hrvaškem je general Glaise von Horstenau in skupaj z njim boste vzpostavili hrvaško vojsko po nemškem vzorcu.«

Polkovnik Vauhnik se je v Zagrebu javil generalmajorju Augustu Mariću, staremu znancu iz avstro-ogrske vojske, vendar se potem z generalom Glaisom von Horstenauom nista lotila načrtovane naloge. V Zagrebu je Vauh­nika obiskal Ante Anić, glavni agent angleške SIS v Sloveniji, in dogovorila sta se, da bosta v Ljubljani vzpostavila zavezniški (britanski) obveščevalni center. Vauhnik je 21. decembra 1941 zapustil Zagreb in odšel v Ljubljano. Po izjavi dr. Maksa Šnuderla, člana IOOF Slovenije, so se za sodelovanje z OF dne 26. novembra 1941 v Veselovi ulici sestali Vladimir Vauhnik, njegov brat Miloš ter Jože Rus in Maks Šnuderl, člana IOOF. Polkovniku Vauhniku naj bi ponudili poveljstvo nad par­tizansko vojsko v Sloveniji. Toda Vauhnik je že prej napisal številne strokovne članke in za generalštab VKJ pripravil študijo o gverilskem vojskovanju. Ker je kot vojaški ataše v Nemčiji dobro spoznal moč vermahta, je Borisu Kidriču podal oceno, da bo Nemčija sicer vojno izgubila, vendar bo ta gotovo dolga. Menil je, da je bolje v ilegali pripraviti vse potrebno – ljudstvo, orožje, opremo – in šele po nemškem porazu na sovjetski fronti za­četi z gverilskimi akcijami. Ker Kidrič na takšno strategijo »čakanja« ni pristal, so se razšli.

Vauhnik je spomine napisal v emi­graciji (v Švici), v nemščini. Be­sedilo je pozneje njegov brat Miloš prevedel in slovenska inačica z naslovom Nevidna fronta je izšla leta 1965 v Argentini, de­set let po Vauhnikovi smrti.

Ker je pisal spomine in je dogajanje opisoval, ko je vedel, kako se je razvilo (končalo), je med drugim zapisal (str. 183): »Če bi se Nem­ci tokrat odrekli hudodelstvu in ropanju, bi se lahko pobegle množi­ce potem še zmeraj vrnile na svoje domove. Če pa bi se nemški oku­pator pokazal kot nepoboljšljiv in bi nadaljeval s starimi metodami, bi se bilo treba z njim spoprijeti v boju in se za ta namen povezati s partizani ali vsaj skleniti sporazum o ustavitvi medsebojnih sovražnosti.« Dva »če-ja« torej. Z njima se je zelo motil.

Jože Horvat: dnevnik 1989–1991

Založba Modrijan je pod naslovom Na slepem tiru izdala dnevnik Jožeta Horvata.

Dnevnik je iz časa, ko je bil urednik kulturne rubrike časnika Delo, natančneje, od 9. januarja 1989 do 14. maja 1991. Napisana je s perspektive neodvisnega, samostojnega novinarja, ki se je kot dolgoletni član kulturne rubrike Dela uveljavil kot suveren, kritičen komentator dogajanja v literaturi in kulturni politiki pa tudi kot zagovornik slovenske samobitnosti in idejnopolitično odprtega, pluralnega žurnalizma. S tem nazorom je kmalu po začetku urejanja kulturne rubrike naletel na nerazumevanje in čedalje večje zavračanje uredniškega kolegija. V glavnem so bili njegovi komentarji sicer deležni pohvale, toda z najvažnejšim predlogom – da naj bi uredniški kolegij edinega nacionalnega dnevnika Delo v času večstrankarskega sistema tvorila »koalicija različno mislečih«, ne pa skupina pripadnikov ene stranke (tedaj prenoviteljske) – ni uspel in je po dveh letih in pol odstopil ter se zaposlil pri založbi Mladika.

Horvat je v svojih zapisih kulturnopolitično jasno opredeljen, zavzema se za odpravo starih družbenih odnosov in demokratizacijo na vseh področjih, a v svojih stališčih ni ekskluziven, marveč strpen. Njegovi zapisi so kritični do marsikoga, toda spoštljivi, opisi mnogih prizorov stvarni in slikoviti. Njegov jezik ni le jezik poročila, ampak tudi eseja in proze. Kot celota je to poleg omenjenega tudi aktualna knjiga, saj se njena vprašanja o samostojnosti, pluralnosti medija ter resnici pisanja zastavljajo še danes.