Spomini Vinka Gorenaka
Objava:
16. 12. 2020 / 13:55
Deli:
Čas branja:
6 minut
Nazadnje Posodobljeno:
16.12.2020 / 16:18
Spomini Vinka Gorenaka
Založba Nova obzorja je izdala knjige spomine nekdanjega policista in politika Vinka Gorenaka ter romana Lojzeta Ilije in Marka Kosa.
Založba Nova obzorja je izdala knjige spomine nekdanjega policista in politika Vinka Gorenaka ter romana Lojzeta Ilije in Marka Kosa.
Vinko Gorenak
Vinko Gorenak: Policist in politik
Vinko Gorenak je imel številne funkcije. Pričel je kot miličnik, vzgojitelj na šoli za notranje zadeve in kasneje kot pomemben funkcionar policije. Po odhodu iz policije leta 1999 se je posvetil politiki, dvakrat je bil državni sekretar na notranjem ministrstvu in dvakrat v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, enkrat je bil notranji minister. V treh mandatih je bil glasen in prepoznaven poslanec SDS v Državnem zboru. Zdaj je državni sekretar v vladi.
Naslov knjige Policist in politik (527 strani, izdala jo je založba Nova obzorja) odraža vsebino knjige in življenjsko pot njenega avtorja. V njej odkrito govori o revščini in pomanjkanju v času otroštva, opisuje ljudi, ki so usodno vplivali na njegovo življenjsko pot, pove, da je želel postati prodajalec, nato zdravnik, najprej se je izobrazil za učitelja razrednega pouka, potem pa je postal policist.
Knjiga je polna opisov dogodkov iz njegove policijske in politične kariere, mnoge smo že pozabili, za številne bomo izvedeli prvič.
Lojze Ilija: Huda pravda
Pri založbi Nova obzorja je izšel ponatis prve domobranske povesti Huda pravda. Njen avtor, pisatelj Lojze Ilija, je v slovenski javnosti skoraj neznano ime. Verjetno tudi zato, ker je dolga desetletja veljal za prepovedanega avtorja, saj je med drugo svetovno vojno pripadal domobranskim enotam, pred tem je deloval kot pravnik in časnikar. Šele v emigraciji se je razvil v pisatelja, ki je svoje izkušnje iz domobranstva opisal v romanih, iz katerih bralec dobi vpogled v jedro domobranske vojske in predvsem zapletene razmere tistega časa, ko je človek s svojimi dejanji izbiral med življenjem in smrtjo.
Roman Huda pravda, ki je izšel leta 1971 v Argentini odpira vrata v svet, ki nam je bil morda doslej neznan. Knjiga ima 400 strani.
Lojze Ilija
Roman iz domobranskega življenja
Huda pravda je roman iz domobranskega življenja na postojanki nekje v Sloveniji v času od binkošti 1944 do maja 1945, v dobi najusodnejših odločitev. Kot pravnik je pisatelj Lojze Ilija z vseh strani osvetlil nastanek in smisel slovenskega domobranstva ter njegovo usodo, ko je kot nepremagana vojska po sklepih svetovne politike morala odložiti orožje.
Roman je izšel leta 1971 v Buenos Airesu pri Slovenski kulturni akciji (SKA). »V najglobljem spoštovanju« jo je pisatelj posvetil rajnemu »bratu Andreju, domobrancu, in nad 12.000 tovarišem, ki z njim vred nimajo groba, ob 25. obletnici njihove grozne smrti«.
Dodana je spremna beseda Tineta Debeljaka.
Zgodba romana Huda pravda
Pater Benedikt zapusti samostan in mesto, ljubezen ga vodi na podeželje k brhki vdovi Angeli. Po poti sreča mladega raznašalca domobranskega časopisa Konopljo in nekaj njegovih tovarišev Splošno Zmedo, Sitno Zadevo in Tepeta. Navdušeno mu razlagajo, kakšne obveznosti imajo in skrbi, meniha pa zanima le mlada gospodinja, ki ga veselo pričakuje.
Vojna prizadene vse ljudstvo, družine ostajajo brez moških pri hiši, lakota je vse pogostejša, volja ljudi omahuje. Domobranci se trudijo zaščititi svoj narod ter pošteno zmagati, njihove brzostrelke ne merijo v vsakogar in streljajo le v samoobrambi. Ljudstvu pomagajo pri vsakdanjih opravilih, kot je obračanje težkega voza, priprava mrtvaškega odra ali zgolj s petjem po vasi brezupnežem vlivajo pogum.
Partizani so njihovo nasprotje, z ljudmi ravnajo nečloveško, ne štejejo koliko nedolžnih je umrlo pod njihovimi streli, koliko škode so naredili in koliko družin uničili.
V vasi Hudina, kjer je domobranska postojanka, so večinsko domobranci, živinozdravnik Gudbaj pa izdaja za partizane. Sam povzroči nemalo smrti svojih sosedov, za kar ni kaznovan, saj umorov v času vojne ne raziskujejo.
Po dveh uspešnih bojih belih proti rdečim, dobijo ukaz, da morajo zapustiti svoj kraj in oditi na Koroško, sprva čakajo preklic, a pride pisni ukaz, ki ga je treba izvršiti. S težkim srcem zapustijo domovino in se pridružijo koloni na drugo stran Karavank.
Postranska tema ljubezni postopoma ugaša, Angela in Benedikt sta nesrečna in se drug drugemu izogibata. Pater se odpravi v svet kjer ga še pred mestom ubijejo. Za njim gre tudi Angela iskat srečo v svet.
Marko Kos: Sence časa
Dr. Marko Kos, kritik s ocialističnega gospodarstva in politike, avtor številnih poglobljenih analiz, se je rodil leta 1925, umrl je septembra 2020. Še pred smrtjo je napisal roman Sence časa, v katerem je opisal dogajanje okrog lepe matere, ki je z možem, angleškim agentom, pobegnila pred komunisti, po njegovi smrti pa je kot v napeti kriminalni zgodbi pletla svoje mreže v času osamosvajanja Slovenije. Njen sin je zbiral prijatelje za prevzem posestev svojih staršev, nekdanjih trgovcev in tovarnarjev kot nepodkupljivega prostozidarskega ter liberalnega sloja, ki je spodkopaval partijo, o čemer smo malo vedeli.
Osem zgodb prikazuje ljudi po demokratizaciji, ki so doživljali vzpone in padce, se dvigali iz svojih zablod ter iskali srečo in ljubezen.
Konec 80. let je dočakal demokratizacijo v vlogi disidenta
Marko Kos se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Je sin znanega slovenskega kiparja Tineta Kosa. Leta 1972 je doktoriral iz strojništva ter se zaposlil na inštitutu, ki ga je ustanovil v Litostroju v Ljubljani. Sedem let pozneje, v svinčenih sedemdesetih, so ga v partijskem obračunu s tehniško inteligenco označili za privrženca »protisamoupravnega delovanja inženirjev«. Tudi potem ko so ga leta 1975 habilitirali za izrednega profesorja na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, so ga po petih letih suspendirali zaradi »moralnopolitične neprimernosti in protisamoupravnega delovanja«.
Konec osemdesetih let je dočakal demokratizacijo v vlogi disidenta. Vrsto kritičnih člankov, v katerih se je zavzemal za večjo vlogo tehniške inteligence v javnem življenju, so mu objavili slovenski mediji, ki so se tudi demokratizirali.
Leta 1987 se je na Fakulteti za družbene vede zaposlil kot predavatelj. V začetku leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in član njenega glavnega odbora do razpustitve stranke. Leta 1991 je prejel državno nagrado za življenjsko delo na področju inovacij. Leta 2010 je prejel zlati red za zasluge RS za prispevek h gospodarski in kulturni blaginji Slovenije.
Dr. Marko Kos: »Resnic je več, ni ene same. Mnoge so terjale heroje in smrti dvomljivcev. So samo pravi odgovori na trenutne probleme. Sam sem dvomljivec, iščem odgovore, ki bi nam olajšali usmeritev na najboljšo pot.«
V uvodu knjige Slovenci na poti iskanja resnice je zapisal, da Slovenci zaman iščemo resnico. »Človeštvo jo že od pamtiveka išče, pa je ne najde. Čim bliže ji je, tem bolj se mu odmika. Kajti resnice ni, je izmuzljiva.«
Marko Kos in knjiga
