Ob 15. obletnici smrti sv. papeža Janeza Pavla II. se Slovenci radi spominjamo njegovih dveh uradnih obiskov pri nas, leta 1996 in 1999. Številni Slovenci so svoje vtise zaupali založbi Družina, ki jih je zbrala v knjigi Nepozabni papež.

Sv. papež Janez Pavel II. je bil med svojim papeževanje zelo povezan s Slovenci. Med drugim je v času svoje apostolske službe imenoval največ slovenskih škofov, tudi po svetu. Na čelo ljubljanske nadškofi je 26. februarja 1980 kot prvega postavil dr. Alojzija Šuštarja. Kot drugega je dober mesec kasneje, 4. marca, za beograjskega nadškofa imenoval mons. Alojzija Turka. Tretji po vrsti pa je bil 10. novembra istega leta imenovan mariborski ordinarij dr. Franc Kramberger.

Veselje ob srečanju s papežem, njegove besede, stiski rok, petje papežu in celo čudež ozdravitve so v ljudeh pustili neizbrisen pečat.

Kakšne spomine na papeževa obiska v Sloveniji imate vi? Delite z nami, kako ste doživeli te posebne trenutke.

Najprej je poljubil slovensko zemljo

Ko je papež Janez Pavel II. prvič obiskal našo državo, je takoj za tem, ko je stopil na tla, poljubil našo zemljo, ki sta mu jo prinesla fant in dekle. To je bil zame ganljiv trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil: da vrhovni poglavar Cerkve, Kristusov namestnik poljubi naš košček sveta! Čutil sem, da tega ni storil zaradi svetovne senzacije.

Čeprav je bilo to dejanje pomembno, sem ga doživljal kot poljub ljubezni, spoštovanja in hvaležnosti do Boga Očeta, ki je svet »poljubil« po svojem sinu Jezusu Kristusu, ko nam ga je poslal. Zame je bilo to papeževo dejanje svetniško in izraz velike ponižnosti. V meni je še danes živo, ker mi prepričljivo govori, da nas Bog še vedno »poljublja« po svoji sveti Cerkvi.

Karel Drago Vuica, Kamnik

Nepopisno veselje za naš cerkveni zbor peli bomo papežu

Prav gotovo je bila božja milost, da je rajni papež kar dvakrat priromal v Slovenijo. Na njegova obiska imam nepozabne spomine, porodile so se neprecenljive izkušnje. S cerkvenim mešanim pevskim zborom smo obakrat sodelovali v združenem pevskem zboru, ki je sodeloval pri teh zgodovinskih dogodkih za Cerkev na Slovenskem in za celotno državo. To bodo videli in doumeli po moji presoji šele rodovi, ki bodo prišli za nami. V naši župniji je bil leta 1994 ob prazniku Marijinega vnebovzetja prenos svete maše na prvem programu Radia Slovenija.

Ker je bila župnija trenutno brez rednega pevskega zbora, smo na pobudo takratnega župnika Lojzeta Ratnika na novo ustanovili cerkveni mešani pevski zbor. V tem obdobju sem sam obiskoval Orgelsko šolo v Mariboru. Tako sem bil na tekočem glede cerkvene glasbe v škofi ji in v Cerkvi na Slovenskem. Ob novici tedanjega mariborskega stolnega župnika Stanislava Lipovška, da pride naslednje leto na obisk papež Janez Pavel II., je bila moja prva želja, da bi sodeloval tudi naš zbor.

Kot mlad dvaindvajsetletni organist sem bil nad tem preprosto navdušen. Ko smo izvedeli, da smo med izbranimi zbori za sodelovanje pri papeževi maši, je bilo to nepopisno veselje za celoten pevski zbor. Zbor je imel za seboj komaj leto delovanja in že smo lahko računali, da bomo sodelovali pri papeževi maši. Ne bom opisoval, s kakšnim navdušenjem smo se učili novih pesmi. Od radosti smo note kar požirali. Nič ni bilo pretežko.

»To je bil zame ganljiv trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.«

Matej Pucko, organist v župniji Turnišče

Od takrat glavobolov ni več

Moje prvo osebno srečanje z Janezom Pavlom II. je bilo pri sv. Petru v Rimu. Z župnijo Rakek sem odšla na vseslovensko romanje. Ko smo prišli v cerkev, je bila polna. Nekaj prostora smo našli spredaj na levi strani oltarja. Župnik je delil propustnice, moja prijateljica jih je dobila pet in jih razdelila. Po maši smo šli po stopnicah in dali roko svetemu očetu. Kardinal Rode je povedal, iz katere župnije smo. Bila sem iz trzinske.

Takrat sem bila tako polna veselja, da me še danes pogled na spominsko uradno fotografi jo, ki so jo naredili, močno razveseli. Pomenljiv dogodek se mi je zgodil 15. julija 2006 v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, kjer pomagam. Bilo je obdobje, ko so pogosto kradli baker po cerkvah. Ob 11.45 so prišli trije moški pred papežev kip. Prijateljica, ki mi je pomagala, mi je rekla: »Papeža bodo vzeli. Hitro pojdi nazaj v cerkev!

»Šla sem in en moški je takoj odšel, dva sta še naprej gledala kip še danes jih imam pred očmi. Po krašenju cerkve sem obvestila patra in kip svetega očeta je za šest mesecev našel domovanje v Ksaverjevi dvorani, tako je bil rešen. To je bil zame mali čudež. Leta 1988 sem imela zaradi nesreče hudo poškodbo glave. Glavobol za glavobolom. Velikokrat sem se zdravila v bolnišnici. A leta 2007 se je spet pojavil hud glavobol. S to svojo bolečino sem odšla pred kip svetega očeta. Samo gledala sem ga. Glava me je nehala boleti in me od tistega dne nikoli več ni bolela. Zame osebno je to čudež, zato je njegov kip vedno okrašen. Sveti Oče, hvala ti!

Marija Savšek, Trzin

Uslišana želja po rokovanju s papežem

Na praznik Brezmadežne, konec osemdesetih, sem s svojim očetom in sestro poromal v Rim ter na srečanje s papežem. Vsako leto na ta praznik je prišel na Španski trg k obelisku Brezmadežne po maši, ki jo je daroval v cerkvi Marije Snežne, ki smo se je udeležili tudi mi. Tik pred odhodom na romanje, še v Sloveniji, se mi je zgodilo, da sem nerodno stopil in si zvil gleženj, kar mi je nato ob vsakem koraku povzročalo bolečino. Moj odhod na romanje je postal vprašljiv. Toda kljub bolečini sem se odločil, da bom vendarle šel v Rim in to bolečino daroval sv. očetu, pa tudi z željo, da bi se lahko z njim srečal in rokoval.

»Po maši smo šli po stopnicah in dali roko svetemu očetu. Kadar pogledam to sliko, mi potečejo solze sreče.« S to svojo bolečino sem odšla pred kip svetega očeta. Samo gledala sem ga. Glava me je nehala boleti in me od tistega dne nikoli več ni bolela. Moja skromna žrtev, nato pa uslišana srčna želja. 105 Slovenije, on pa je nagnil glavo malo vstran, v razmislek, se nasmehnil in s posebno barvo glasu rekel: »A, Sveta gora, Nova Gorica.« Zadelo me je v srce, in to tako močno, da je moja roka kar obstala v njegovi! Kako hitro nas je povezal z našo svetogorsko romarsko potjo! Nato mi je dal svoj blagoslov, prekrižal me je na čelu in še enkrat podal roko v slovo.

Presrečna sem bila, tako zelo, da ga nikakor nisem spustila in sem ga držala, kolikor sem ga lahko. Sama milina ga je bila! Ne znam opisati drugače, kot da rečem, bilo je božansko! Bil je še en nepozaben in neponovljiv dan, tokrat sobota, 18. maja 1996. Z mamo in sestrama sem bila v Postojni, ko je sveti oče obiskal Slovenijo in nam povedal, da nas ima rad.

Doma hranim fotografi jo, ki sem jo naredila, ko se je zapeljal mimo naše skupine. Na njej se dobro vidi, kako mu naš takratni škof Metod Pirih nekaj pripoveduje, medtem ko nas papež dobrohotno gleda. Takrat sta se najina pogleda zopet za hip srečala in začutila sem, da me spet blagoslavlja. Še en nepozaben in ganljiv dogodek, ko je v moje življenje vnovič vstopil On. Bogu sem neizmerno hvaležna za milost srečanja z Njim! Verjamem, da se bova v tretje srečala, ko bom zapustila ta svet, in takrat mi bo spet podal svojo blagoslovljeno roko.

Tjaša Berce, Dornberk

Znova in znova slišim njegove ohrabrujoče besede

S papežem Janezom Pavlom II. sem se srečala na avdienci v Rimu leta 1983. Svetemu očetu sem segla v roko. Z znamenjem križa se je dotaknil mojega čela in s svojo mehkobo za vselej mojega srca ... Tako vedno znova in znova slišim njegove korake in žive ohrabrujoče besede.

Katarina Urh, Radovljica

Z besedami je težko izraziti

To je bil dan obiska sv. Očeta. To je res bil dan, ki ga je naredil Gospod! Pričakovanje, vzdušje, veselje in zahvala, vse, kar smo prinesli v Postojno leta 1996, se ne more izraziti z besedami, da je na našo zemljo stopil človek, ki ga je občudoval cel svet, Janez Pavel II. V Postojni se mi je zdelo, da nas spremljajo še naši mrtvi in se tega dne veselijo.

Vodo, ki sem jo dobila, hranim za spomin, bila sem žejna, darovala sem sv. očetu v mislih, da kolikokrat je bil žejen tudi on, utrujen od napora govorjenja, vožnje in vsega drugega. Številne žrtve, ki jih je daroval ljudem in Bogu. Povedal je, da nas ima rad in nam dal korajžo. Za vse hvala Bogu. Bila sem tudi v Mariboru leta 1999. Hvala Bogu, da smo dobili blaženega škofa Slomška, in hvala Bogu, da nam je dal dobrih in zvestih duš iz našega naroda. Želim si, da bi nam Bog dal na oltarje naših svetnikov in da bi v litanije uvrstili tudi naše mučence.

Dora Bartok, Koper

Podati roko svetniku

Podati roko Janezu Pavlu II., svetniškemu papežu, je bilo nekaj čudovitega, preplavil me je čudovit mir, bil sem deležen podarjenosti, občutka, kot da se res podarja samo tebi, z globokim pogledom v oči in dušo. To človeku ostane v spominu. Rad se spominjam tega trenutka. Od takrat naprej vedno molim zanj in po njegovem namenu, zdaj pa se priporočam njegovi priprošnji pri Bogu in Mariji, saj je bil Totus tuus Ves Njen!
Anton Grobin, Celje

Besedilo in fotografije so iz knjige Nepozabni papež, ki jo lahko naročite tule.