Združenje prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko iz Kranja je izdalo drugo knjigo z naslovom Utrinki pred pozabo, dnevnik Franca Rozmana in zgodbe drugih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko.

V knjigi Utrinki pred pozabo spoznamo pet različnih osebnih zgodb mobilizirancev, ki so med vojno naredili tisoče kilometrov po Evropi in se neštetokrat srečali s smrtjo. Teh pet zgodb se je srečno končalo. Vsi so prišli domov.

Kot je v spremni besedi zapisala dr. Monika Kokalj Kočevar, je vse vodila neizmerna volja, da preživijo in da spet vidijo svoj dom in domače. »Če ob naslovu knjige razmišljamo o utrinkih pred pozabo, pa je pomembno, da čas ni uspel izbrisati njihovih zgodb, s tem zapisom pa jih tudi nikoli ne bo.«

Po nemški zasedbi Gorenjske

Po začetku druge svetovne vojne in razdelitvi slovenskega ozemlja so nemške okupacijske oblasti vzpostavile civilno upravo v Spodnji Štajerski in v zasedenih območjih Koroške in Kranjske, t. i. Južni Koroški. Upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 pa koroški deželni vodja dr. Friedrich Rainer.


Predstavitev knjige v Kranju: Jože Dežman, Monika Kokalj Kočevar, Mojca Zupan, hči Franca Rozmana, sin Milana Valjavca, direktorica Gorenjskega muzeja.

Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. Moško prebivalstvo je bilo v dogovoru s skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke (SA NSDAP), ki je bila pristojna za Južno Koroško, poleti 1941 vključeno v enote vermanšafta Koroške ljudske zveze. Do oktobra 1941 je potekalo evidentiranje, in čeprav je bilo po nemškem odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost.

Rainer je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic

Enote so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje in sodelovale ob različnih dogodkih. Njihovo število ni preseglo 28.000 članov. Enote s štajerskimi vermani niso sodelovale, so pa njihovi člani hodili skupaj v šolo v Rogaško Slatino na usposabljanje. Od zgodnje pomladi 1942 so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, k orožnikom in k t. i. Nujni tehnični pomoči, jeseni 1942 pa je bil vermanšaft ukinjen.

Januarja 1942 so na Gorenjskem ustanovili nacionalsocialistično stranko NSDAP. Že spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. Dr. Friedrich Rainer je 7. julija 1942 uvedel t. i. dolžnost služenja v Državni delovni službi (Reichsarbeitsdienst, RAD) in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic in s tem omogočil začetek mobilizacije.

Za Gorenjce so veljali enaki zakoni kot na ozemlju matične Nemčije

Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v tretji rajh, so pa za prebivalce s podelitvijo državljanstva začeli veljati enaki zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Občinski uradi so za vojaške prijavne urade, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941, pripravili evidence letnikov.


Jože Dežman, Monika Kokalj Kočevar, Mojca Zupan, hči Franca Rozmana.

Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov, in sicer od 1916 do 1926. Začeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, ki so bili tudi kot prvi že januarja 1943 poslani v taborišča Državne delovne službe. Februarja so sledili naslednji letniki, avgusta 1943 pa so vpoklicali v Državno delovno službo še letnik 1926. V RAD so bile vpoklicane tudi Gorenjke, tema pa je še precej neraziskana.

Število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000

Po polletnem služenju v RAD so vpoklicane moške pošiljali v različne rezervne zaledne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000. V enotah so bili skupaj s prisilno mobiliziranimi Alzačani, Lotaringijci, Belgijci, Luksemburžani in Poljaki. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Na bojiščih jih je umrlo čez 1.700, številni so padli v anglo-ameriško, francosko ali sovjetsko ujetništvo.

Slovenci, ki so bili zajeti ob zavezniški invaziji v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske partizanske brigade, v Sovjetski zvezi pa so se ujetniki pridružili 1. jugoslovanski brigadi, tankovskima brigadama in drugim enotam. Številni, ki so na fronti dezertirali, so se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi, predvsem v Franciji. Nekaj tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, več sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti.

Spremljal jih je zaničevalni vzdevek »švabski soldat«

Po koncu vojne so se prisilni mobiliziranci iz različnih ujetniških taborišč, kjer so bili deležni precej slabega ravnanja, vračali domov še vse do sredine petdesetih let. Veliko jih je imelo doma drugorazredni status, spremljal jih je zaničevalni vzdevek »švabski soldat«. Vsaj do sedemdesetih let 20. stoletja so jih organi za notranje zadeve tudi večkrat zasliševali.

Posebej težko je bilo za številne invalide, ki jim država ni priznala statusa invalida in so bili brez možnosti za odobritev invalidskih pripomočkov, različnega medicinskega materiala in ugodnosti, ki so pripadale vojaškim vojnim invalidom. Le nekaterim je ob maksimalnem osebnem angažiranju uspelo urediti svoj osebni status v Nemčiji in dobiti njihovo t. i. delno oskrbo. Jugoslavija je bila odločno proti, da bi nekdanji nemški vpoklicanci dobili denar od Nemčije.

Šele leta 1991 je bilo ustanovljeno več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko

Že v petdesetih letih so se mobiliziranci združevali v tajne skupine, ki pa jih je policija ovirala. Šele leta 1991 je bilo ustanovljeno več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki jih je leta 1995 povezala Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945. Istega leta so mobiliziranci dosegli, da so bili vključeni v Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s čimer jim je od leta 2010 pripadla renta. Invalidi iz nemške vojske pa še vedno nimajo priznanega statusa.


Mojca Zupan, hči Franca Rozmana, in Silvo Valjavec, sin Milana Valjavca.

So pa Slovenci, ki so se bojevali v italijanski in madžarski vojski, uspeli že pred leti urediti odškodnine oz. pokojnine z Italijo in Madžarsko. V nasprotju s prisilnimi mobiliziranci v Franciji, Belgiji in Luksemburgu tudi odškodnine od države Nemčije kot naslednice tretjega rajha mobilizirancem v Sloveniji ni uspelo pridobiti.

Morali so oditi daleč od doma in se bojevati za sovražnika

Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943–1945, ki deluje že od leta 1991, redno izdaja publikacije, v katerih njihovi člani objavljajo svoje vojne spomine. Zadnja leta sodelujejo pri pripravi objav tudi sorodniki. V večini zgodb svojih očetov, mož in dedov niso poznali natančno, so pa prek vojnih dnevnikov in pisem, ki najbolj avtentično opisujejo dogajanje, dobili širši vpogled v vojno dogajanje in vloge njihovih dragih v njej. Več mobilizirancev je tudi napisalo svoje spomine, a so jih dolgo hranili samo zase.

Z objavo spominov in dnevnikov dodatno spoznavamo razmere in stanje v vojni, saj dopolnjujejo zgodbo prisilno mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Mladi, mnogi sploh še ne osemnajstletni mladeniči, so morali oditi daleč od doma in se bojevati za sovražnika, ki je doma zasedel deželo in skušal uničiti kulturno in politično zgodovino Slovencev ter tudi njihovo prihodnost. Prisilna mobilizacija je bila del načrtnega raznarodovanja. Daleč v tujini so mobiliziranci z družino povečini ostali v stiku le prek pisem, saj mnogi dopusta sploh niso dobili.

Franc Rozman iz Stražišča je opisal svoj boj za preživetje

Pisali so po najmanj nekaj pisem na teden. Tudi povratne informacije od doma so težko pričakovali. Nekateri so delali tudi dnevne zapise. Franc Rozman iz Stražišča je v obsežnem dnevniku z neverjetno natančnimi opisi bojevanja na vzhodni fronti in vojakovega vsakodnevnega življenja zapisal svoj boj za preživetje. Za sedemnajstletnika je imel izreden dar opazovanja in bogat besedni zaklad.

Vojaško suknjo je Franc oblekel 17. marca 1944 v Domažlicah (Taus) na Češkem. Njegova pot se je nadaljevala v Pragi, kjer je bil razporejen v enoto pešakov. Sredi julija leta 1944 se je nato v Grafenwöhru (Nemčija) formirala divizija za fronto, kjer je bilo štirindvajset Slovencev dodeljenih v 544. motorizirano pehotno divizijo.

Od tod so jih prek Dresdna z vlaki odpeljali na rusko fronto v bližino Reichshofa (Rzeszow) na Poljskem. Tu je Franc kot mitraljezec prvič okusil življenje na fronti, strahote »svinčenega krsta« in zvok »stalinovih orgel«. Sledili so obrambni boji pri Debici, kjer se je zaključilo njegovo prvo trimesečno življenje na fronti. Po težkih bitkah so Francetovo enoto namreč odmaknili v zaledje v Machowo (Poljska).

Franc Rozman

30. januarja 1945 je bil v bližini mesta Kety ranjen v glavo

Že 25. novembra so se znova vrnili na fronto, od koder so se januarja 1945 zaradi ruske zimske ofenzive začeli umikati. Premik je z obrambo in napadi potekal po približno petsto kilometrov dolgi poti v težkih zimskih razmerah skozi poljske vasice prek Wadovic, Ketya in Suhe do Bilice v Šleziji.

Franc je bil 30. januarja v bližini mesta Kety ranjen v glavo in so ga kot ranjenca odpeljali na Dunaj. Med zdravljenjem so mu odobrili bolniški dopust v Celovcu, kjer se je srečal z domačimi, nato se je vrnil na Dunaj, od tam pa so ga poslali v Linz ob Donavi.

Ko bi moral sredi aprila 1945 spet stopiti v kasarno v Linzu, pa se je odločil, da bo raje odšel proti domu. Ponoči se je prepeljal z vlakom prek Salzburga do Celovca, kjer se je preoblekel v civilno obleko, nato nadaljeval pot prek Jesenic in nato peš proti domu v Stražišče, kjer je dočakal konec vojne.

Po vojni je Franc Rozman odslužil še triletni vojaški rok v jugoslovanski vojski. Leta 1952 je bil ponovno vpoklican v vojsko, ko je bilo aktualno dokončno reševanje vprašanja Trsta.

Beli robec, ki ga je uporabil ob predaji, je Milan Emil Valjavec prinesel domov

Nekaj let starejši Milan Emil Valjavec, izučeni krojač z Brezij pri Tržiču, je bil poslan v pehoto v Ingolstadt in na rusko fronto. Iz zapisov v dnevniku izvemo, da je februarja 1944 prišel z bolniškim vlakom nazaj v Nemčijo. Po vrnitvi z dopusta je bil poslan na fronto v Francijo. Ob spopadih pri Cherbourgu je skupaj s prijateljema prebegnil k zaveznikom. Iz ujetniškega taborišča v Veliki Britaniji se je pridružil 5. prekomorski brigadi in prišel aprila 1945 na slovensko ozemlje. Z mnogimi detajli je opisal prebeg in beli robec, ki ga je uporabil ob predaji, je prinesel tudi domov.

Ameriški vojak dal Miroslavu Lombarju kos čokolade

Tudi Miroslav Lombar s Trstenika je kot prekomorec prišel iz Barija v Split in prek Reke v Slovenijo. V nemški vojski je bil bolničar, doživel je vzhodno fronto in se nato bojeval na nemško-francoski ter nemško-belgijski meji, kjer je prebegnil k Američanom.

V opisu sledi toplo človeško dejanje, ki se zgodi sredi spopadov, ko je ameriški vojak dal Lombarju kos čokolade. Kot pravi v zapisu, čeprav sta si bila še malo prej sovražnika, ga je potem sprejemal kot človeka in sotrpina. V ujetniškem taborišču v Chartresu se je Lombar prijavil v partizansko vojsko in prek Marseilla so ga odpeljali v Italijo, kjer so se formirale prekomorske enote.

Družina je ohranila tudi dnevnik in leseno žlico iz ujetništva

Mihael Petek iz Podbrezij je bil dodeljen enoti topničarjev na vzhodni fronti. Oktobra 1944 se je predal romunski vojski, ki ga je odpeljala v taborišče Feldiora. V to ujetniško taborišče je prišel tudi član jugoslovanske komisije in novačil v partizanske enote. Ker je Petek zbolel za tifusom, je ostal v taborišču in se vrnil domov šele junija 1945. Njegova družina je ohranila tudi dnevnik in leseno žlico iz ujetništva.

Janez Žakelj je natančno opisal nemogoče razmere v ujetniških taboriščih

Janez Žakelj iz Stare vasi pri Žireh je bil iz Državne delovne službe v Mitterndorfu poslan v Francijo, kjer so jih razporedili po četah v zaledju podmorniškega oporišča La Rochelle, nato pa poslali s pehotnim bataljonom na vzhodno fronto ob Dnjepru. Po hudih spopadih se je predal in bil poslan v taborišče Krugloje in nato v glavno taborišče Mogilev 311, kjer je delal kot čevljar do 16. oktobra 1945, ko so ga spustili domov.

Vračal se je čez Ukrajino, Romunijo, Slovaško in Madžarsko. Iz repatriacijske baze v Novem Sadu je prišel domov. Žakelj je natančno opisal nemogoče razmere v ujetniških taboriščih in težko življenje vojnih ujetnikov v Sovjetski zvezi.

FOTO: Jelena Justin