V spominih je prikazana avtoričina življenjska pot od rodne Slovenije do Avstralije, v kateri se prepletajo dnevniški zapis, poezija, spomini njenih najbližjih in celo pričevanja aboridžinov, ki jih je poučevala. Bralec v knjigi, ki je izšla pri tržaški Mladiki in Rafaelovi družbi iz Ljubljane, dobi realen in prav nič olepšan vpogled v izseljensko problematiko.

Jeseni se želi vrniti na trgatev

Na predstavitvi, ki se je avtorica Cilka Žagar ni mogla udeležiti (se pa želi jeseni vrniti na trgatev k sorodnikom v Sloveniji), sta se je pa zato njena sestra Jožica Škulj in njen mož, so sodelovali predstavnika Mladike in Rafaelove družbe Ivo Jevnikar in Lenart Rihar, nekdanja ministrica dr. Helena Jaklitsch in p. Ciril Božič, ki je 29 let deloval v Avstraliji.

Iz angleščine v slovenščino

Da bo septembra minilo že pet let, odkar so dobili v roke rokopis, je v imenu Rafaelove družbe povedal Lenart Rihar. Zaradi težkega finančnega položaja si takrat niso mogli privoščiti prevoda, saj je bil rokopis napisan v angleškem jeziku; tri leta so skušali na razpisih dobiti dovolj denarja za dober prevod, a so prevedli le zanemarljiv delež, nazadnje pa so se dogovorili in je besedilo v slovenščino prevedla kar avtorica sama. Odtlej so stvari hitreje stekle.

Mnogoplastno besedilo

»Rokopis nas je navdušil zato, ker je res mnogoplasten. To niso le avtoričini spomini, vključena je tudi poezija, spomini njenih bližnjih, celo pričevanja aboridžinov, ki jih je poučevala; navdušila nas je tudi njena zgodba, kako se je že v Sloveniji dokopala do učiteljskega poklica, nato pa v Avstraliji znova dosegla diplomo,« je poudaril Rihar, tudi avtor spremne besede.

Knjiga je izšla pri tržaški Mladiki in ljubljanski Rafaelovi družbi. FOTO: Tatjana Splichal

Knjiga vpleta vse, kar zadeva izseljensko življenje

Kot je dejal, knjiga ponuja osebno zgodbo, a hkrati vpleta vse, kar zadeva izseljensko življenje: »Avtorica ima zrelo misel, ki jo je prinesla iz mladih let; iz izkušnje, ki jo je imela v začetkih povojne socialistične Jugoslavije, je razvila sposobnost, da iz daljave – z najoddaljenejše celine – s suverenostjo presoja današnje razmere v tranzicijski Sloveniji veliko zanesljiveje kot večina Slovencev.«

Prebrano v enem zamahu

Da je knjigo prebrala v enem zamahu in bila avtorici hvaležna za neverjetno iskrenost, s katero je delila najintimnejša čustva, spoznanja in izkušnje z bralcem, pri čemer sebe ni postavljala v lepšo luč, temveč takšno, kakršna je, je izpostavila v prejšnjem mandatu ministrica za Slovencev v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, ki ji je pandemija preprečila obisk v Avstraliji.

Zelo realen opis povojnega življenja

»Knjiga opisuje življenje po 2. svetovni vojni v Sloveniji zelo realno, z drugačnega zornega kota, kot smo vajeni, ko beremo zlasti knjige tistih družin, ki so bile v sistemu preganjane – čeprav tudi njena starša ostajata jasno zapisana proti komunizmu in oblasti, ki je preganjala zasebno iniciativo in svobodo govora,« je poudarila Jaklitscheva.

Pogumna zakonca

Cilka in njen mož se ji zdita zelo pogumna zaradi odločitve, da pobegneta in pustita dojenčka v Sloveniji v prepričanju, da bo nekako prišel do njiju v Avstrijo, kamor sta se zatekla. »Težko si predstavljam, kako jima je moralo biti, ko sta sprejemala tako odločitev. Na misel mi je prišla zgodba Karla Mauserja iz trilogije 'Ljudje pod bičem', ki tudi govori o dveh, ki sta v tem sistemu šla čez mejo – kako je ta pot zaznamovala mnoge,« je še dodala Helena Jaklitsch.

To niso bile rožice

Knjiga skozi avtoričine oči odkriva Avstralijo, svet in življenje Slovencev, ki so odšli tja iz ekonomskih razlogov ali nestrinjanja s sistemom. Kako zahtevno je bilo to življenje, predstavi preprosto in čisto, brez olepševanja, a z zelo lepim jezikom, podčrta nekdanja ministrica. »To niso bile rožice, kakor si kdo predstavlja, da greš, se ti odpre svet in v hipu uspeš – daleč od tega. Njen mož Jože je delal, želel je biti uspešen in je tudi bil uspešen. Večkrat je začel znova in iz nič, ob njeni podpori pa je uspel.«

Na predstavitvi knjige je bila tudi avtoričina sestra Jožica Škulj z možem. FOTO: Tatjana Splichal

Iz avtoričinega pisma p. Cirilu Božiču

P. Ciril Božič, ki je skoraj tri desetletja deloval v Avstraliji, v Sydneyju in Melbournu, in dobro pozna tamkajšnje Slovence in kajpak tudi Cilko Žagar (med drugim je poročil oba njena sinova), je na predstavitvi knjige prebral pismo, ki mu ga je pred dnevi po elektronski pošti poslala avtorica. V njem je med drugim zapisala:

Sledimo tistim, ki so nas prepričali, da poznajo pot

»Sledila sem možu Jožetu, ker sem verjela, da on pozna pot. Vsi sledimo tistim, ki so nas prepričali, da poznajo pot. Jože je bil 10 let starejši, jaz pa stara 18 let, ko sva se srečala. Jože je delal noč in dan, ker je verjel, da si bo s pridnim delom in varčevanjem ustvaril lepšo prihodnost. To prehitevanje ni bilo všeč oblastem, ki so zahtevale, da ljudje skupaj hodijo za isto zastavo. Jože ni imel rad socializma in je hotel delati na svojem, zato sva pred 60 leti pobegnila v Avstralijo.

V socializmu so vsi srečni, ker si nihče ne upa biti nesrečen

Jože je rekel, da se v demokraciji vsi prepirajo in v diktaturi vsi ubogajo. Rekel je tudi, da so v socializmu vsi srečni, ker si nihče ne upa biti nesrečen. Oblasti pošljejo nezadovoljnejše v prevzgojni politični zapor, kjer jih prepričajo, da so srečni. Če se ne dajo prepričati, jih pobijajo. /…/

Zdaj jo sinova spremljata domov

Vedno upam, da bo prišel čas, ko mi bo dolgčas. Žal mi je samo, da nisem imela dovolj časa bolj približati Slovenije mojima sinovoma. Zdaj me onadva rada spremljata domov.

Kjer se tepejo sloni, je trava poteptana

Par ljudi me je vprašalo, kaj pomeni naslov knjige. V njej sem omenila afriški pregovor: Kjer se tepejo sloni, je trava poteptana. Slovenci smo bili večkrat ta trava. Zdaj je ta poteptana trava Ukrajina in Evropa trepeta v strahu pred sloni. V Ukrajini se odloča prihodnost sveta. Vsi že čutimo posledice te vojne, nekateri že omenjajo lakoto pred 2. svetovno vojno, ko je Stalin namerno povzročil smrt 9 milijonov Ukrajincev. Zgodovina živi v mislih in srcih naroda.

Levo krilo, desno krilo, ista ptica

Estonski pisec pravi: smo praznovali, ko so nas Nemci osvobodili od Rusov. Toda Nemci so kaznovali tiste, ki so držali z Rusi. Zatem so nas osvobodili Rusi in so kaznovali tiste, ki so se veselili Nemcev. Od tod naslov knjige: Levo krilo, desno krilo, ista ptica. Slovenci še vedno nismo napisali zgodovine 20. stoletja, zato nas spremlja senca Stalinove revolucije.«