Franc Mulec iz Peker pri Mariboru je v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Indija Koromandija. V njej je opisal svojo življenjsko pot ter pomanjkanje in trpljenje »drugorazrednih« ljudi v socializmu.

V knjigi Indija Koromandija Franc Mulec ni opisal samo svojega življenja, ampak je v prvem delu opisal rojstno domačijo in prednike v Zbigovcih pri Gornji Radgoni. Njihova domačija je bila v »grabi« (dolinici), večina sosedov pa je imela hiše na nekoliko višjih slemenih, gre za vinogradniško območje severnega dela Slovenskih goric.

Opisuje trdo življenje na domačiji, kjer so bili pridelki zaradi bolj ostre klime v »grabi« nekoliko manjši, kot na sončnih legah po slemenih v okolici. Njihova hiša je bila tipično cimprana in krita s slamo. Kuhinja je bila »črna«, tla pa iz zbite ilovice. Življenje na domačiji je bilo nadvse skromno, delo na majhni kmetiji pa težko. Do šole in cerkve so imeli šest in pol kilometrov, pot pa so v eno smer prepešačili v uri in pol. Tudi to jim je življenje še bolj otežilo.

Avtor je opisal vsa področja življenja: od dela na kmetiji, odnosov v družini, težkega preživljanja, dogodivščin na dolgi poti v šolo, vsesplošnega pomanjkanja, ki ga je petčlanska družina živela po vojni. Obvezna oddaja v 50. letih, v času avtorjeve mladosti, je bila kruta.

23. marca 1958 je proti večeru prišel po avtorjevega očeta »kurir« in ga odvedel »na sestanek« (avtor je bil star nekaj čez enajst let). Nikoli več ga ni bilo nazaj. Socialistični režim ga je »obsodil« na smrt in umoril. Našli so ga utopljenega v zajetju za vodo, nedaleč od domačije. »Ni bilo dovolj, da so nam vzeli ateja, mamiki pa moža, še psa, obe kravi in vse tri svinje so nam naslednjega dne zastrupili, da so vse živali pocrkale,« je zapisal avtor na strani 94. Dve strani naprej pa: »Po atejevi smrti nismo imeli skoraj ničesar, da bi normalno preživeli. Takrat se je za nas začel najhujši čas pomanjkanja in bede.« S trdim delom in v hudem pomanjkanju so živeli naprej.

Avtor je po osnovni šoli šel za vajenca v trgovino v Gornji Radgoni, kjer je garal. Delovni čas je bil deljen, tako da je hodil domov (šest kilometrov peš) le spat. Beremo o pomanjkanju med šolanjem na trgovski šoli v Murski Soboti. Službo je dobil v Mariboru, tam je do upokojitve delal v pivovarni Talis. Izjemno dragoceni so opisi dela in odnosov v socialistični tovarni. Ker ni bil »organiziran«, to je ni bil v partiji, ni bil deležen cele vrste privilegijev, tako kot tisti, ki so bili člani partije. Zaradi tega in ker je bil sindikalist, so mu uprizorili celo podtaknjeno krajo, s čimer so ga močno degradirali. Opisal je na kako tipičen način je šla tovarna v 90. letih v stečaj.

Prav tako nadvse nazorni in podrobni so opisi gradnje hiše. Več let, ko jo je z ženo gradil, je na gradbišču zelo garal. Opisi so antologijski in za današnji čas osupljivi.

Preprosto, a izjemno nazorno

Ves čas skozi pripoved sledimo opisu tistih, ki so bili v socializmu, v sistemu izjemno propagirane enakosti, ljudje »drugega reda«. Oni »prvega reda« so živeli bistveno drugače oziroma ob privilegijih lažje.

Spomini Franca Mulca so napisani na preprost, toda izjemno nazoren način. Težko si je zamisliti, da bodo objektivni zgodovinarji pisali zgodovino o življenju nekoč, na primer v socializmu, ne da bi upoštevali te ali takšne nazorne opise življenja in različnih situacij, v katerih so se znašli ljudje.

Žal takšnih knjig založbe ne izdajajo. Franc Mulec jo je izdal v samozaložbi, v nizki nakladi. Knjigo bodo brali le sorodniki in znanci.

Sam veliko berem najrazličnejše knjige in članke naših zgodovinarjev, napisane na osnovi arhivskih dokumentov. Berem pa tudi spomine različnih ljudi o življenju pred desetletji. Pri tem vedno znova ugotavljam, kako velik je prepad med enimi in drugimi opisi. Medtem ko so na zahodu že pred letih zgodovinarji ugotovili, da zgodovine, vsaj bližjega časa, ni mogoče pisati brez navedb odlomkov pričevanj, saj le tako lahko čim bolj verno prikažejo nek čas ali dogajanje, pa sem že vrsto let osupel nad našimi zgodovinarji, ki tičijo v svojih pisarnah in pišejo »zgodovino« na osnovi arhivskih listin. V bistvu pišejo (prikazujejo) zelo pusto in celo prirejeno zgodovino.