Drago Štoka se je rodil na Kontovelu pri Trstu, doštudiral je pravo in bil v obdobju 1968–1988 deželni poslanec stranke Slovenska skupnost. Z njim je slovenska stranka dobila vsedeželno razsežnost. Štoka je tudi predsedoval Svetu slovenskih organizacij, za krmilom katerega je nasledil Sergija Pahorja. Njegovo politično udejstvovanje je prežeto s slovenstvom in krščanstvom.

Napisal je tudi nekaj knjig, v mladih letih je bil predsednik Slovenskega kulturnega kluba, ustanovitelj revije Most in društva Pravnik ter bil član radijskega odra.

V skromnem podeželskem okolju med Krasom in morjem

»Naše življenje je odvisno od mnogih zunanjih dejavnikov, a dejstvo je, da je vedno le človek v ospredju vsega dogajanja.« je Drago Štoka zapisal v knjigi Po stezicah in brezpotjih. Tudi v knjigi esejev Moj svet med Krasom in morjem je veliko govora o človeku, o javnosti znanih in neznanih ljudeh, ki jih je Štoka srečal kot privatnik ali kot kulturni in politični aktivist.


Drago Štoka

A knjiga pripoveduje predvsem o avtorjevi lastni preteklosti v italijanskem zamejstvu, o življenju v skromnem podeželskem okolju med Krasom in morjem. To življenje je bilo za avtorja iz vrste Slovencev v Italiji in dolgoletnega aktivista slovensko obeleženo in tako je knjiga tudi zanimiv pogled v pretekla desetletja slovenskega življa v Italiji.

Opisal je svoje pestro življenje

V uvodnih poglavjih knjige se avtor v mislih vrača nazaj v otroštvo, v svojo Dlanjo vas pri Kontovelu nad Trstom, na samem kraškem robu, s čudovitim pogledom na Tržaški zaliv, daleč doli skoraj do Benetk. Na kratko se je sprehodil tudi skozi šolska leta, ko ga je življenje zaneslo ven iz domače vasi na slovensko klasično gimnazijo, najprej v Gorici in nato v Trstu, ter na koncu še na tržaško pravno fakulteto.

Opisal je svoje pestro življenje, tako v poklicnem delu kot tudi na družbeni sceni v Italiji, na Koroškem, v zdomstvu in v matični domovini, ki jo je na svojih planinskih in službenih poteh prehodil in prevozil po dolgem in počez. Svoje popotovanje po prehojeni življenjski poti je zaključil z nenavadno, a globo občuteno osebno izpovedno molitvijo.

»Menim, da je bilo sedem selitev v mojem življenju kar dovolj«

Spise si je zamislil tako, da jih je razdelil na dva dela. V prvem so spomini, osredotočeni na Dlanjo vas, ki je zanj rojstno naselje, čeprav se je rodil v manjšem večstanovanjskem bloku blizu cerkvice, ki je točno na meji med Kontovelom in Prosekom. Kot piše, je ta stanovanjski blok, danes ves preurejen, dajal v tistem času streho več družinam – bolj revnim družinam, ki niso imele lastnega doma in so se morale zadovoljiti s skromnim stanovanjem, po navadi dvosobnim. Bloku so pravili Pri rampi.


Drago Štoka (desno) na Dragi, ob njem Valentin Inzko

Drugi del knjige je avtor osredinil na dogodke, ki jih je doživel ali jim je bil priča potem, ko se je izselil iz Dlanje vasi in kar veliko krožil po drugih krajih. Najprej se je preselil na Katinaro, kjer je po poroki preživel nekaj let, potem se je odselil k Spetiču, prav tako na Katinari, od tod na Prosek, nekaj let pozneje na Devinščino, zatem na Opčine, na Ulico velikonočnic (Via pulsatille), končno pa na Pikelc oziroma Freudovo ulico, kjer, kot pove, »sem še vedno in upam, da bom tu, dokler mi bodo moči dopuščale, ker si res ne bi želel kake ponovne selitve. Menim, da je bilo sedem selitev v mojem življenju kar dovolj.

»Moja ambicija v javnem udejstvovanju je bila vselej usmerjena v vrednote«

V vsem tem času mnogoterih preseljevanj ni zanemarjal svojega odvetniškega poklica, še manj dela za javni blagor slovenske zamejske skupnosti, kot je označil svoje delovanje v kulturnem, socialnem in narodnopolitičnem življenju, kateremu se je predajal »z optimizmom in vso dobro voljo, ki je bila v meni«.

V knjigi je zapisal: »Moja ambicija v javnem udejstvovanju je bila vselej usmerjena v vrednote, ki so mi bili vse življenje pri srcu in so bile zame vredne vsakršnega napora, ki ga je zahtevalo tako javno delovanje. Ko danes gledam na tiste čase svojega udejstvovanja, mi ni ničesar žal, razen tega, da je morala moja družina ob tem tudi kaj potrpeti, ker je bilo tisto delo zahtevno, ni poznalo počitka; veliko truda je bilo potrebno predvsem v političnem življenju.

Nekoč je bila naša slovenska narodna skupnost številčna

V tistih mojih aktivnih časih je bila naša slovenska narodna skupnost številčna – tam okrog šestdeset tisoč nas je bilo članov te skupnosti od Belopeških jezer do Miljskega zaliva. Danes nas je številčno veliko manj. Takrat je vsaka naša vas imela vsaj po eno kulturno društvo, športno društvo, igralsko družino, osrednji kulturni dom, slovenskega župnika in bogato dejavnost v župnišču. Danes je vsega tega manj, ponekod, žal, celo nič.

Številne dvorane so bolj zaprte kot odprte, mnogo župnišč je zaprašenih. Tudi politično smo bolj na šibkih nogah in časi naše slavne slovenske edinosti, ki nam je bila za zgled pred prvo svetovno vojno, so danes za nami, najbrž tudi dokončno za nami. Moja generacija, ki se zdaj dokončno umika iz javnega življenja, ker je pač opravila svoje, gleda na današnji svet in našo prihodnost drugače kot najstniki, ki so zdaj na pohodu in si bodo povsem upravičeno urejali svet po svojih hotenjih, vidikih, po svojih želja in načrtih, ki jih veleva sedanji čas digitalnega sistema in svetovnega tehničnega napredka.«