Knjigo so predstavili Ivo Jevnikar, Rozina Švent, Božidar Trefalt in Andreja Valič Zver. Foto: Ivo Žajdela

Na 342 straneh s 16 dodatnimi stranmi fotografij je založba Mladika iz Trsta posmrtno izdala knjigo Spomini in misli, ki jo je napisal Branko Rebozov.

Avtor, ki je objavljal poezijo in prozo v revijalnem tisku v Argentini in Sloveniji, prevajal mlade slovenske pesnike, ki ustvarjajo v španščini, in izdal pesniško zbirko Črn plamen (2012), v spominih obnavlja svoja doživetja iz vojnih let in iz prvega povojnega časa.

V četrtek, 14. marca, je založba Mladika knjigo, ki je kot četrta izšla v zbirki Zapisi iz zdomstva, predstavila v prostorih Študijskega centra v Ljubljani. O knjigi in avtorju so spregovorili njegova osebna znanca, zgodovinarka dr. Rozina Švent in mladostni prijatelj Božidar Trefalt, ter urednik zbirke Ivo Jevnikar.

Od Sevnice do Buenos Airesa

Pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov se je rodil 8. julija 1926 v Sevnici in odraščal v težkih socialnih raz­merah, večinoma v salezijanskih zavodih. Po končanem 4. razredu realne gimnazije na Ra­kovniku so ga septembra 1943 na Dolenjskem mobilizirali partizani.

Doživetja med njimi so še povečala njegov odpor do komunizma, zato je konec novembra ušel in se kmalu pridružil domobrancem.

Maja 1945 sta se globoko zarezala vanj umik na Koroško in Vetrinj. Iz­ognil se je britanskemu prisilnemu vračanju beguncev v Jugoslavijo. Po bivanju v taboriščih v Avstriji in Italiji ter poroki je 21. maja 1948 z ženo Ljudmilo dospel v Argentino.

Preživljal se je z različnimi deli, ob tem pa pisal. Leta 2012 je v samoza­ložbi izdal zbirko pesmi Črn plamen. Umrl je v Buenos Airesu 24. junija 2013.

Doživetja iz vojnih let in prvega povojnega časa

Slovenski besedni ustvarjalec iz Ar­gentine Branko Rebozov v Spominih in mislih iskreno obnavlja predvsem svoja doživetja iz vojnih let in prvega povojnega časa (takrat je bil star od 17 do 19 let) ter kritično raz­mišlja o revoluciji, partizanstvu in domobranstvu.

Kar je okusil kot prisilno mobilizi­rani partizan in kot domobranski prostovoljec – gre zlasti za komuni­stično nasilnost, britansko prevaro v Vetrinju in povojne poboje – ga je tako zaznamovalo, da se je s tem ukvarjal do smrti tudi v svojih zapi­sih in poeziji.

Kdor se želi vživeti v čutenje proti­komunističnega, vernega in domo­ljubnega fanta v času tuje zasedbe, revolucije in bratomornega spopada ter v razmišljanja kritičnega politič­nega emigranta, bo dobil v tej knjigi dragoceno gradivo.

V partizanski paravojski

Po uvodnih zapisih je prvi del (Moje prisilno partizanstvo) po­svečen podrobnemu opisu tega mučnega in nevarnega obdobja avtorjevega življenja. Posebno zanimivi so opisi italijanske pre­daje orožja partizanom pri Ribnici, partizanska mobilizacija in pohodi.

V drugem delu (Napad na Turjak in konec mojega partizanstva) je av­tor med drugim opisal srečanje s kolono zvezanih in pretepe­nih vaških stražarjev, ki so se predali partizanom na Turjaku in so bili potem ubiti.

Sledijo partizanski pohodi in prehod med topničarje. Kako se je končalo avtorjevo partizanstvo, pa je na­kazal le v nekaj fragmentih. Tu je objavljen tudi opis posebno krutega partizanskega umora otroka pri Velikih Laščah (Kaj bo rekla mama, ko mene več ne bo).

Branko Rebozov kot domobranec

Med domobranci in umik iz domovine

V tretjem delu (Spomini na domobranstvo od Velikih Lašč do Vetri­nja) ni opisa avtorjevega »domobranskega obdobja« od decembra 1943 do aprila 1945, pač pa imamo na voljo zelo podroben in dramatičen opis zadnjih dni v Velikih Laščah in Ljubljani pred umikom čez Ljubelj na Koroško.

Izkaže se tudi avtorjeva velikodušnost, saj je med tem križevim potom opravil tri človekoljubne podvige: izpod voza je rešil osamljeno hromo in nemo dekle, poiskal mater izgubljenega fantiča in pomagal do zdravnika tovarišu, ki mu je mina raznesla stopalo.

V četrtem delu (Pričevanje) je Rebozov ponatisnil zapis iz leta 2008 O rešitvi pred angleško izdajo in vojnim zločinom, ki ga je bil objavil v Meddobju (Buenos Aires, 2008, št. 1/2).

Tudi to poglavje je izred­no dramatično, tudi obtožujoče do nadrejenih, saj je avtor zvedel za izročanje domobrancev Jugoslaviji in se mu z begom izognil, medtem ko je slepa vera v Angleže veliko večino pogubila.

Kritične misli o komuniz­mu, revoluciji in domobranstvu

Peti del knjige (Teza in teža resnice) se razlikuje od ostalih, saj ne gre za spomine, temveč za avtorjeve kritične misli o komuniz­mu, katolicizmu na Slovenskem, revoluciji, domobranstvu, Na­rodnem odboru, Vetrinju.


Poroka v begunskem taborišču Senigallia v Italiji leta 1948

Vse do smrti je razmišljal o tem, sledil objavam o naši polpreteklosti, spremljal počasne spremembe v domovini. Za to poglavje je povzel odlomke iz svoje obsežne korespondence (46 gosto tipkanih strani) s knjižničarko in zgodovinarko Rozino Švent, ko je leta 2004 pripravljala svoj doktorat.

Rebozov je odgovarjal na njena vprašanja, utemeljeval poglede in razlagal čustva protikomunistične strani v času vojne in revo­lucije.

Okupatorji Slovenije, fašisti, nacisti in komunisti, so imeli podoben cilj

Branko Rebozov je na začetku spominov zapisal:

»Kar sem tukaj zapisal po spominu, sem osebno doživel kot skoraj 18-letni domobranec in je v moje nadaljnje življenje vtisnilo neizbrisljive sledi. Vse doživeto sem, ko je bilo v mojem spominu še sveže, mnogokrat pripovedoval rojakom v begunskih taboriščih in tujcem v Avstriji in Italiji, pozneje pa v Argentini.«


Branko Rebozov z ženo Ljudmilo (roj. Drobnič) maja 2006

O zgodovini pa: »Časi so bili svinčeni in jekleni. Imeli so okupatorji Slovenije, fašisti, nacisti in komunisti, podoben cilj: uničenje identitete in etnično izginjenje slovenskega naroda ...«

Predgovora urednika knjige Iva Jevnikarja in avtorja Branka Rebozova sta v priponki.

Rebozov Branko, Ivo Jevnikar, predgovor.doc