Začetek spomina vernih duš v vicah izvira iz leta 998, ko je sv. Odilo, benediktinski opat v Clunyju, ukazal samostanom, naj l. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice; drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Lepa navada se je hitro razširila.

Prav je, da se danes spominjamo tudi vseh tistih svetih, ki za svojo svetost še trpe v vicah. Ti so umrli v posvečujoči milosti in so zato že božji prijatelji, pa imajo na duši še male grehe ali pa še niso s pokoro zadostili za že odpuščene grehe. Med njimi so nemara tudi naši najbližji in najdražji. Trpljenje v vicah, kraju očiščevanja, je po besedah duhovnih pisateljev zelo hudo, vendar jih prešinja tudi globoko veselje ob gotovosti glede zveličanja. Na slabšem kakor mi so pa zaradi tega, ker si sami ne morejo pomagati. Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k »potujoči Cerkvi«. Pomagati jim morejo s priprošnjo tudi zveličani v nebesih - zaradi nadnaravnega dejstva, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov«.

Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi o zvezi z dušami v vicah: »Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega.«
Verni rajni, ki so umrli v božji milosti, so božji prijatelji in morejo za nas prositi. Zato se kristjani lahko vernim dušam priporočamo za njihovo pomoč v raznih stiskah. Za nas bodo tem bolj prosile, čim bolj jim bomo z molitvijo in dobrimi deli pomagali.

Spomnimo se jih 2. novembra.