Zapiranje Slovencev v italijanska fašistična taborišča, ki je eno najbolj nasilnih in zato najbolj travmatičnih poglavij slovenske zgodovini 20. stoletja, je bilo do nedavnega slabo poznano in pomanjkljivo raziskano. Čeprav internirane osebe, ki so bile zaprte od Gonarsa v Videmski pokrajini do italijanskega otoka Ustice v južnem delu Tirenskega morja, predstavljajo »zgolj« desetino vseh žrtev druge svetovne vojne na slovenskih tleh, si tudi deportiranci v italijanska taborišča zaslužijo celovito zgodovinarsko obravnavo. Nenazadnje tudi zato, ker so se dosedanje zgodovinske študije redko naslanjale na pričevanja tistih, ki so se vrnili.

Rasizem, ki ga je fašistična Italija gojila do Slovencev

Bralci se bodo zaradi bogate zbirke pričevanj v knjigi Užaljeno maščevanje lahko neposredno seznanili z izkušnjami deportiranih. Da bodo skozi njihov izkušnjo morda lažje razumeli, zakaj in kdaj so jih fašistične oblasti aretirale, zakaj in kako so jih zasliševale in obsodile ter zakaj so nekatere poslale v konfinacijo, druge pa v internacijo. Med drugim tudi na Rab, kjer je bil režim internacije neznosen in še posebej smrtonosen v ženskem delu taborišča.

Prav trpljenje žensk in otrok na Rabu, ki so jo krojili pomanjkanje hrane in vode, neznosne higienske razmere in brezbrižnost stražarjev, je za vse, ki o teh poglavjih druge svetovne vojne v Evropi ne vedo veliko, še posebej zgovorno. Poleg tega nepoučenemu bralcu prav to, kar se je dogajalo v tem taborišču, omogoča boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov. S tem zanikanjem se namreč namerno briše spomin na (ne)prikrit rasizem, ki ga je fašistična Italija gojila do slovenskega in hrvaškega prebivalstva na okupiranem ozemlju.

Nekdanje italijansko (fašistično) taborišče Visco; spominska plošča v slovenščini. FOTO: Ivo Žajdela

Nekdanje italijansko (fašistično) taborišče Visco; barake 80 let po italijanskih zločinih. FOTO: Ivo Žajdela

Branko Šömen: Molitev za Jasenovac

Založba ZRC je izdala knjigo Molitev za Jasenovac, v njej je mariborski pesnik, pripovednik in scenarist Branko Šömen (1936, ki že dolgo živi v Zagrebu) obudil spomin na holokavst med drugo svetovno vojno. Knjiga sledi zgledom in sporočilom Nobelovega nagrajenca Elia Wiesla »o svetu, ki je molčal«, zavedajoč se, da mora biti skupno poslanstvo boj proti vsesplošni nemoralnosti, človeški nevednosti, aroganci in brezbrižnosti. Simfonija smrti v šestih temačnih delih. V knjigi je zbranih šest kratkih zgodb o dogajanju po vzpostavitvi tako imenovane Neodvisne hrvaške države, ki ga je spremljalo nasilje nad Srbi, Judi, pa tudi hrvaškimi protifašisti in prostozidarji, v katerih so ustaški ideologi tako kot v komunistih videli grožnjo za svojo oblast. Posebno pretresljiva podoba okrutnosti z nesrečneži, ki so se znašli na tej zadnji postaji, je pripoved o slovenskih duhovnikih s Štajerskega: šestim so sadistično uživajoči klavci prerezali vratove, sedmega, skritega v krsti, pa, tik preden bi se rešil, ubili s streli.

Osebnosti druge svetovne vojne

Založba ZRC je v biografski zbirki Življenja in dela izdala knjigo Osebnosti druge svetovne vojne. Kot je zapisala urednica Mateja Ratej, je na antifašizmu utemeljena epoha druge polovice 20. stoletja nekaterim od akterjev vojne »namenila vlogo nacionalnih junakov, drugim izdajalcev, a zlasti ko je govora o najbolj bolečem poglavju zgodovine Slovencev v 20. stoletju, je treba vrhunskost zgodovinskega dela meriti ne le po količini zbranih podatkov, temveč po izvirnosti zastavitve vprašanj, prepričljivosti približanja minulih družbenih kontekstov ter sposobnosti njihove večplastne razgrnitve«. Podobno kot v seriji dosedanjih monografij o osebnostih so zato skušali avtorji z biografskimi študijami protagonistov različnih socialnih, spolnih, poklicnih, nacionalnih, političnih idr. opredelitev večplastno osvetliti prevladujoče teme, dogodke in soočenja časa.

Od partizanskega zločinca do umorjenega po vojni

Dušan Nečak piše o nemškem politiku Willyju Brandtu, Blaž Lukan o pripovedniku, esejistu in gledališkem zgodovinarju Filipu Kalanu (Filipu Kumbatoviču), Urška Strle o slikarju in pisatelju, ki je po vojni živel v emigraciji v Kanadi Tedu Kramolcu, Mojca Horvat o zdravnici Klari Kukovec, Zoran Medved o elektrotehnici in medvojni komunistični aktivitki Vidi Lasič, Mateja Jeraj in Jelka Melik o gradbenem inženirju, geologu in politiku Črtomirju Nagodetu (leta 1947 so ga komunisti »obsodili« na smrt in ubili), Mateja Ratej o skladatelju, pianistu in komunističnem aktivistu Leonu Novaku, Vesna Leskošek o sindikalistki in komunistični aktivistki Angeli Ocepek, Marjeta Ciglenečki o kiparki in slikarki s Ptuja Elsi Oeltjen Kasimir, Darka Zvonar Predan o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, Andrej Rahten o pravniku in diplomatu Vladimirju Rybařju, Damijan Guštin o partizanskem poveljniku in zločincu iz leta 1942 Stanetu Semiču - Dakiju, Ilinka Todorovska o svoji babici, gospodinji iz Črnomlja Frančiški Senica, Nevenka Troha o komunistični revolucionarki Lidiji Šentjurc, Manca G. Renko o komunistični političarki Vidi Tomšič, Sandi Volk o članu tajne organizacije Borba na Tržaškem Antonu Ukmarju, Darja Tasič o učitelju in šolskem upravitelju Andreju Visočniku, Nina Vodopivec o svoji sorodnici pravnici, kriminologinji Katji Vodopivec.

Botanični terminološki slovar

Založba ZRC je izdala drugo, dopolnjeno izdajo Botaničnega terminološkega slovarja. V so prikazani in definirani termini, ki se nanašajo na botaniko v širšem tematskem obsegu, saj so razen rastlin upoštevane tudi alge, glive in lišaji. V njem bo uporabnik našel termine s številnih strokovnih področij, kot so npr. anatomija, fiziologija, organografija rastlin, ekologija, genetika, fitocenologija, taksonomija, biogeografija. Avtorji slovarja so slovarske sestavke iz prve izdaje (2011) pregledali in jih po presoji bodisi ohranili, ustrezno predelali ali v celoti izločili. Hkrati so na novo dodali 836 terminov, predvsem s področij fiziologije in algologije. Tako slovar zdaj vsebuje 6.869 slovarskih sestavkov, med katerimi je 1.362 kazalčnih sestavkov, ter prinaša tudi 5.808 angleških, 5.772 nemških in 1.636 latinskih ustreznikov. Zgradba in zasnova slovarja v tej izdaji nista bistveno spremenjeni. Slovar je namenjen zlasti strokovnjakom ter študentom bioloških in biotehnoloških ved, pa tudi prevajalcem in drugim uporabnikom, ki potrebujejo strokovno verodostojne informacije s tega področja.

Ivan Tavčar: roman 4000

Založba ZRC je izdala (ponatisnila) kratki roman Ivana Tavčarja z naslovom 4000 in podnaslovom Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevésekdo. Roman je leta 1891 začel izhajati v Ljubljanskem zvonu. Dr. Ničmah je anagram za Antona Mahniča, vodilnega slovenskega duhovnika, ki je zahteval »ločitev duhov« in zavračal sodelovanje s kritiki katolicizma. Kristusovo brezpogojno delitev: »Kdor ni z menoj, je proti meni,« (Lk 11,23) je Mahnič fundamentalistično posodobil takole: »Iz ljubezni do Boga moraš sovražiti tistega, ki vanj ne veruje, oziroma ki ne verjame, da Cerkev pravilno razlaga in zastopa Boga na Zemlji. Vera v Boga tako pomeni verjetje v popolno enačenje med Bogom in Cerkvijo; med Bogom in klerom ni več diference: kar reče kler, je direktno od Boga!«

Glavna tema Tavčarjevega ironičnega romana, ki je za to izdajo tudi jezikovno posodobljen, je klerikalizem in iz njega izhajajoča miselnost, ki zahteva delitev duhov in teles. To izvorno naravo Cerkve je Tavčar kritiziral z oblikami humorja, kot inteligentno metodo razkrivanja realnosti.