Pri spominski maši so se zbrali verni iz župnije, svojci, romarji, molivci in delavci za narodno spravo in sožitje. Na začetku maše jih je pozdravil župnik Herman. Prepeval je teharski župnijski pevski zbor.

Somaševanje je vodil celjski opat Marijan Jezernik. FOTO: Jože Potrpin

Taborišče je lahko kraj vere

Opat Jezernik je pridigi najprej opozoril, da so se na ta praznični dan zbrali na tem nesrečnem kraju, kjer so mnogi zaključevali svojo življenjsko pot, ne po Božji zamisli, ampak po človeški, žal, tudi s terorjem. Toda evangeljski odlomek, ki so ga slišali, vliva »besede čudovitega upanja, s katerim smo nagovorjeni tudi mi, ko se spominjamo vseh naših dragih rajnih, za katere smo prepričani, človeško gledano, kakor da so umrli nemočni, zapuščeni, zavrženi, ampak v znamenju krščanskega upanja in celo bi lahko rekli, v znamenju krščanskega ponosa. V luči takšne vere, upanja moremo razumeti, zakaj so lahko največja zabavišča kraji smrti in obupa, in na drugi strani, kako so lahko bolniške sobe, zapori, taborišča kraji najbolj zdravega in trdno zaupnega življenja. Življenja, polnega upanja, veselja, kajti zavedali so se, kam odhajajo.«

Povezani smo s pokojnimi

Naslednji poudarek opata Jezernika je bil, da nam Bog pripravlja srečno prihodnost v svoji slavi, da smo rojeni za srečo, na svetu nihče ni po naključju, ampak po Božji volji, velikem daru življenja s pravim in trdnim smislom in ciljem. »V duhu takšnega krščanskega zaupanja smo danes povezani tudi z našimi dragimi rajnimi brati in sestrami, še posebej v tem trenutku s tistimi, ki ležijo morda na tem nesrečnem kraju ali pa so bili od tukaj odpeljani v smrt, pa so njihovi grobovi posejani, sam Bog ve, kje vse povsod. Oziramo se v našo težko zgodovino, ko je bil svet eno samo veliko polje sovraštva, nasilja in smrti. V čas, ko je naš slovenski človek doživljal svoj veliki petek, ko je brat dvignil svojo roko proti bratu, ko je v veliki stiski slovenski človek moral zavarovati svoja družinska ognjišča pred tistimi, ki niso izbirali sredstev, da bi zgradili družbo brez Boga. Nič jim ni bilo sveto.« Nič jim ni bilo sveto življenje, najmanj pa žlahtne, bogate, duhovne korenine našega naroda. Zato so se začeli podirati moralni temelji. Slovenska duša je bila opeharjena in prevarana za največjo bogastvo, ki ga more človek nositi v svojem srcu.

Oziramo se v našo težko zgodovino, ko je bil svet eno samo veliko polje sovraštva, nasilja in smrti.

Smrti na slovenskem križu sledi zmaga velikonočnega jutra

Kot je poudaril Jezernik, »še danes ne vemo, koliko križev bi morali postaviti na slovenski zemlji, koliko življenj je bilo darovano na oltarju domovine. Z gotovostjo pa moremo reči na temu, 'blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…' To nas tolaži tudi v tem trenutku, ko smo z njimi na poseben način povezani. Saj v sebi nosimo trdno zaupanje, da veliki petek naših slovenskih mučencev ni zadnje dejanje slovenske zgodovine, da porazu, smrti na slovenskem križu sledi zmaga velikonočnega jutra. Kristus in njegova ljubezen ne pozna nobenega poraza. V njem je tudi zmaga naših mučencev, zmaga, ki jo naš narod zajema iz te čudovite, žlahte, duhovne zapuščine, ki so jo na nek način darovali naši mučenci. Po 77 letih ta rana še vedno skeli. Naša družba jo bo mogla ozdraviti šele z iskrenim priznanjem tega zločina in hkrati z iskrenim obžalovanjem tega nečloveškega dejanja.« Po opatovih besedah bo samo tako rana manj pekoča ali celo zaceljena. In samo tako bomo mogli z mirno vestjo potovati k naši pravičnejši in srečnejši prihodnosti naproti.

Oglejte si več fotografij Jožeta Potrpina  s Teharij v spodnji galeriji. 

1/10