Po besedah Mestne občine Ljubljana je bil spomenik Kopitarju postavljen »v spomin na prijateljstvo in sodelovanje obeh jezikoslovcev, s katerim sta v začetku 19. stoletja doprinesla k razvoju slovenskega in srbskega jezika«. Vzajemna postavitev spomenikov skupaj z omenjeno interpretacijo nakazuje simetrijo med Kopitarjem in Karadžićem oziroma izenačuje njun pomen tako za Slovence kot za Srbe, kar pa je nekoliko zavajajoče. Kopitar in Karadžić namreč nista sodelovala in prijateljevala kot enakovredna znanstvenika, neprimerljiv pa je bil tudi njun vpliv na razvoj obeh južnoslovanskih jezikov.

Spomenik Kopitarju je bil v Beogradu postavljen »v spomin na prijateljstvo in sodelovanje obeh jezikoslovcev«.

Kopitar je Karadžića vse življenje podpiral 

Karadžić je o Kopitarju med drugim zapisal: »Glavni razlog, da sem postal pisatelj, pa bo vedno ostal Kopitar, saj mu na tem področju dolgujem, če ne že vse, pa veliko, zelo veliko.« Kopitar je Karadžića od prvega srečanja leta 1813 do konca svojega življenja podpiral kot jezikoslovec in cenzor, pa tudi z denarjem in osebnimi zvezami. Karadžić je po Kopitarjevih navodilih med drugim sestavil in objavil zbirko ljudskih pesmi Mala prostonarodna slaveno-serbska pesnarica (1814, 1815), slovnico Pismenica serbskoga jezika (1814) in slovar Srpski rječnik (1818). Kopitar je bil celo glavni avtor slovarja, ki je moderniziral srbski knjižni jezik in standardiziral cirilico, vendar je bilo to iz pragmatičnih razlogov zamolčano. 

Jernej Kopitar je leta 1809 in 1810 za Slovence dokončno uveljavil Trubarjev izraz »Slovenci«, ki dotlej ni bil samoumeven

Poleg tega je Kopitar Karadžića in srbsko kulturo predstavljal svetu. Leta 1815 je lastne nemške prevode srbskih ljudskih pesmi poslal Goetheju, pozneje pa pomagal pri nemški in angleški izdaji Karadžićeve pesmarice. Leta 1823 je organiziral srečanje med Goethejem in Karadžićem, leta 1824 pa je svojemu varovancu s pomočjo prijatelja Grimma priskrbel članstvo v akademiji v Göttingenu.

Velik vpliv na na domačo slovensko kulturo

Še bolj je Kopitar vplival na domačo slovensko kulturo, s katero Karadžić ni imel tesnejšega stika. Kopitar je med drugim napisal prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika, ki je pod naslovom Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808) zaobjela vsa slovenska narečja in uveljavila slovenski knjižni jezik na temelju jezika protestantskih piscev. Leta 1809 in 1810 je Kopitar za Slovence dokončno uveljavil Trubarjev izraz »Slovenci«, ki dotlej ni bil samoumeven. V prihodnjih letih je sodeloval pri ustanovitvi prvih dveh stolic za slovenščino na licejih v Gradcu in Ljubljani ter se zavzemal za povsem slovensko osnovno šolo na Kranjskem. 

Kopitar je med drugim napisal prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.

Od ostarelega Zoisa je prevzel vodstvo kranjskih preroditeljev, med njimi Vodnika, Ravnikarja in Metelka, ter jih povezal s štajerskimi in koroškimi preroditelji, predvsem Primicem in Jarnikom. Oblikoval je karantansko in panonsko teorijo, ki je povzdigovala starost slovenščine, in se zavzemal za Ilirsko kraljestvo, ki bi pod avstrijsko cesarsko krono povezalo južnoslovanske narode.

Cenijo ga v tujini, kaj pa doma?

Kopitar si torej spomenik v Beogradu zasluži zaradi svojega prispevka k srbski kulturi, medtem ko naj Karadžićev spomenik v Ljubljani vsekakor spominja na zvezo dveh intelektualcev in dveh kultur. V tej sicer lepi zgodbi zelo očitno manjka spomenik, ki bi si ga Kopitar zaslužil v slovenskem glavnem mestu (Karadžić je svojega v Beogradu dobil že leta 1937). Mestna občina Ljubljana je sicer ravnala prav, da je plačala Kopitarjev spomenik v Beogradu, vendar bi morala takšen spomenik še veliko prej postaviti doma – v Ljubljani.

Članek je bil najprej objavljen v reviji SLO – slovenski zgodovinski magazin, 2/2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ in spremljate tudi na Facebooku. Naročila v spletni trgovini: https://bit.ly/3MzlwXz ali na narocila@druzina.si, 01 360 28 28.