Med epidemijo, ko uporabljamo digitalno tehnologijo še pogosteje kot prej, je še težje za tiste, ki zaradi svojih omejitev digitalnih medijev ne morejo uporabljati. Krovna invalidska organizacija Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), ki vključuje več kot 110.000 slovenskih invalidov, opozarja, da večina spletnih strani v Sloveniji ni prilagojena invalidom, saj ne izpolnjujejo ustreznih standardov o spletni dostopnosti.

Izoliranost od fizičnih stikov in težji dostop do informacij

Ob pomanjkanju fizične komunikacije in socialnih storitev je digitalizacija v obdobju epidemije dobila še večjo družbeno vlogo, problematika spletne dostopnosti za osebe z različnimi invalidnostmi in starejše, ki potrebujejo določene prilagoditve, pa se je v aktualni krizi še poglobila. Kot opozarjajo v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), so invalidi v pričujočih razmerah marsikdaj odvisni le od digitalnih virov informacij.

»Mnogo invalidov v tem času ni izoliranih le od socialnih stikov, temveč tudi od informacij, ki bi jih nujno potrebovali za pravilno ravnanje in soočanje s krizo,« je povedal Borut Sever, predsednik NSIOS.

Rok za obvezno prilagoditev spletišč se izteče septembra letos

Invalidi opozarjajo, da v lokalnih skupnostih za dostop do spletnih informacij in storitev za uporabnike z invalidnostmi ni ustrezno poskrbljeno, čeprav javne organe k zagotavljanju spletne dostopnosti zavezuje tudi Zakon o dostopnosti spletnih strani in mobilnih aplikacij RS (ZDSMA). 23. septembra letos se izteče zadnji zakonski rok za obvezno prilagoditev dostopnosti spletišč.

»Država bi morala nemudoma zagotoviti dostopnost spletnih strani državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in oseb javnega prava ter v ta namen zagotoviti tudi vsa potrebna sredstva,« je jasen Borut Sever. Pri tem je pohvalil dosedanji pristop vlade na področju informiranja ob epidemiji, ko ta dosledno zagotavlja tolmačenje v znakovni jezik, takšne in druge prilagoditve pa je po njegovem treba bistveno razširiti, tudi na raven lokalnih skupnosti.

Z neprilagojenimi spletnimi stranmi se povečuje marginalizacija oseb z invalidnostmi in starejših

V NSIOS, kjer se neprestano zavzemajo za omogočanje spletne dostopnosti za svoje člane, ki so enaki, polnopravni člani skupnosti, potrošniki in uporabniki storitev, poudarjajo, da morajo biti spletne vsebine podane tako, da so dostopne vsem, s poudarkom na uporabnikih z različnimi invalidnostmi. V NSIOS so v ta namen razvili tudi NSIOS certifikat spletne dostopnosti, ki ga podelijo le ustrezno dostopnim spletiščem.

Enaka dostopnost do digitalnih informacij za vse je osrednjega pomen pri oblikovanju vključujoče in odgovorne družbe. Že v normalnih razmerah se z onemogočanjem spletne dostopnosti povečuje marginalizacija oseb z invalidnostmi in starejših, v tem kriznem času pa je tovrstna dostopnost življenjskega pomena. »Posamezniki in posameznice z različnimi oblikami invalidnosti so v tem smislu že v normalnih okoliščinah pogosto diskriminirani in potisnjeni na rob družbe, zato je v času samoizolacije digitalna dostopnost do javnega sektorja in drugih oblik informacij toliko pomembnejša. Mnogo invalidov v tem času tako ni izolirano le od socialnih stikov, temveč tudi od informacij, ki bi jih nujno potrebovali tudi za pravilno ravnanje in soočanje s krizo,« je poudaril Borut Sever.

Na pomen digitalne enakosti opozarja tudi glavni tajnik NSIOS Goran Kustura, ki podčrtuje: »Epidemija je pospešila digitalizacijo družbe in zato moramo za elektronsko dostopnost sprožiti podobne procese, ki so pri nas privedli do sorazmerno dobre urejenosti dostopnosti grajenega okolja. Na tem področju je sčasoma prišlo do ozaveščenosti in danes je fizična dostopnost objektov bolj stvar osnovne spodobnosti in ekonomskega interesa kot pa zgolj izpolnjevanja normativnih zahtev. Iz teorije in izkušenj vemo, da je za takšen proces pomembno vodenje z zgledom, subjekti javnega prava pa bi morali ne glede na obveze iz Zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij javnega sektorja že zaradi načel splošnih enakosti dosledno zagotavljati dostopnost vseh svojih vsebin za vse ljudi.«

Izkušnje invalidov na spletu v času samoizolacije

Antun Smerdel je slep uporabnik spleta in pravi tako: »V času samoizolacije, ko so informacije na spletu še bolj potrebne kot prej, se je dodatno pokazalo, da spletne strani niso prilagojene za slepe in slabovidne.

Do informacij, ki smo jih pred epidemijo lahko dobili fizično ali po telefonu, zdaj ne moremo dostopati. Digitalna realnost ima za slepe in slabovidne tudi sicer precej omejitev, saj je veliko informacij prikazanih z animacijami in grafikami, ob katerih za slepe in slabovidne ni podane ustrezne alternative ali razlage.

To se pozna predvsem pri zasnovah novih spletnih strani ali prenovah že obstoječih, ki so praviloma slabše prilagojene. V tem izstopajo spletne strani z informacijami o javnem prometu, ki so v običajnih okoliščinah za slepe in slabovidne ključnega pomena. Zato bi bil pravi pristop pri nastajanju spletnih strani tak, da bi njihovi snovalci že na začetku stopili v kontakt z NSIOS in jih oblikovali skladno s potrebnimi prilagoditvami za uporabnike z različnimi invalidnostmi.«

Alida Klemenčič, predstavnica kognitivno oviranih spletnih uporabnikov pravi, da je »za kognitivno ovirane uporabnike in tudi starejše ljudi pomembno, da so digitalne informacije podane pregledno, spletne strani pa ne preveč nasičene z vsebinami. Pomembni so tudi pravi kontrasti, ki zagotavljajo vidnost, in ne prehitro drseči elementi. Za osebe s poškodbo glave so zelo moteči tudi oglasi, ki prekrijejo spletne članke in kjer je slabo viden zaslonski gumb za njihovo odstranitev. Snovalci digitalnih vsebin se morajo zavedati vseh oviranosti, ki jih ljudje lahko imamo in temu primerno prilagoditi spletne strani.«

Lada Orešnik, gluha uporabnica, za vir informacij uporablja spletno stran Dostopno – RTVSLO.si, kjer so vsebine v znakovnem jeziku, in Facebookov profil Društva gluhih in naglušnih v Ljubljani ter občasno Spletno TV – spletno televizijo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. »V času karantene se veliko dogodkov dogaja tudi na spletu, za katere pa smo gluhi in naglušni, ker ni vključenega znakovnega jezika, prikrajšani.

Veliko je brezplačnih spletnih tečajev, predavanj, branj pravljic in vadb, ki jih ne moremo spremljati. Želim si, da bi v znakovni jezik prevedli poezijo, pravljice, zgodbe, predavanja in drugo, da bi v času karantene svoj čas lahko investirali v nova znanja. Ob tem pa dobili tudi možnost, da smo o vsem informirani in enakovredno vključeni na vsa področja,« še dodaja Lada Orešnik.